Pogačar ima dovolj primerjav z Merckxom

Če lahko koga razglasimo za kolesarsko božanstvo, je to Tadej Pogačar. Že več kot štiri leta je številka ena na lestvici Svetovne kolesarske zveze (UCI), zdi se, da je vseprisoten v karavani svetovne serije, v kateri zmaguje od februarja do oktobra. Leto 2025 ni izjema, Pogi je v velikem slogu dobil tako svojo prvo kot zadnjo dirko sezone, vmes pa je osvojil skorajda vse, kar se je osvojiti dalo. Tako je utrdil kandidaturo za najboljšega kolesarja v zgodovini.

Po sobotni 119. dirki po Lombardiji lahko še z večjo gotovostjo trdimo, da je na večni lestvici za seboj pustil največjega italijanskega kolesarja v zgodovini Fausta Coppija, ki je v karieri slavil 90 zmag, od tega po pet na Giru d'Italia in dirki po Lombardiji.

Toliko jih ima zdaj na dirki odpadajočega listja tudi Pogačar, le da jih je za razliko od Campionissima nanizal v petih zaporednih nastopih. Še nihče pred njim enega od petih spomenikov ni dobil petkrat zapored, niti Eddy Merckx, ki po številkah še vedno velja za največjega med največjimi. Vse skupaj je izjemni Belgijec, ki je prevladoval ob koncu šestdesetih in prvi polovici sedemdesetih let minulega stoletja, dobil enajst tritedenskih dirk in 19 spomenikov.

Pogačar, ki je po sobotni zmagi v Bergamu po zaslugi Ernesta Colnaga (skrbel je za kolesa obeh velikanov), po telefonu spregovoril z Merckxom, je pri petih tritedenskih in desetih spomeniških zmagah. »Ne maram takšnih primerjav. Bilo je lepo govoriti z Eddyjem, a nikomur ni všeč, da ga ves čas primerjajo z nekom drugim,« je 27-letnik s Klanca pri Komendi potrdil, da želi biti pri pisanju športne zgodovine sam svoj svetilnik.

Razkril je tudi, da nikoli ni pričakoval, da ga bodo nekoč postavljali ob bok velikanom največjih klasičnih dirk. »Ko sem bil otrok in sem sanjal, da bom profesionalec, nisem niti vedel, kaj je spomenik. Le sanjali smo, da bi bili tako dobri kot kolesarji na Touru in da bi morda nekoč stali na startu. To so bile sanje. Imam neizmerno srečo, da mi je uspelo priti tako daleč. Nikoli si nismo mogli predstavljati, kaj bomo dosegli,« je razmišljal na novinarski konferenci po svoji 20. letošnji in 108. karierni zmagi.

Slovenski kolesarski šampion je bil nepremagljiv tudi na zadnji dirki sezone. FOTO: Tommaso Berardi/Reuters

Utrujen končal Tour

V Lombardiji je četrtič zapored to jesen za seboj pustil vse tekmece in sam prikolesaril v cilj, s tem pa nadgradil, kar je že dosegel letošnjo pomlad in poletje. Zmage je začel nabirati februarja na dirki po ZAE, sledile so še na Strade Bianche, dirki po Flandriji, Valonski puščici, Liege–Bastogne–Liege, kriteriju Dauphine in Touru, na katerem je dobil tudi štiri etape. Za nameček se je do zadnjega boril za zmago v Sanremu, kjer je končal na tretjem mestu, in v Roubaixu, kjer je bil drugi. V zadnjem tednu Toura je morda tudi zaradi velikih pomladanskih naporov deloval utrujeno in je le še branil prednost v boju za rumeno majico, kar je tekmecem dajalo nekaj upanja, da bo v sklepnem delu sezone pokazal vsaj kakšen znak šibkosti.

Vendar so po zasluženem počitku sledile še bolj prepričljive predstave, ki so Pogačarju prinesle tudi drugi naslov svetovnega prvaka in prvo evropsko krono. »Morda izstopam zgolj zato, ker imam toliko sreče, da zmagam na toliko dirkah, a vsak je drugačen. To bi morali sprejeti. Vsak bi se moral dobro počutiti v svoji koži,« Pogačar ni želel razglabljati o svoji kolesarski veličini in o tem, kako je vrtenje pedalov preoblikoval po svoji podobi.

Stroj za zmage

Njegova ekipa UAE je postala popoln stroj za zmage, letos jih je slavila že rekordnih 93, konkurenca pa domala vsako odločitev sprejme z njim v mislih – je Pogačarja vredno poskusiti premagati, je bolje dirkati za drugo mesto ali se preprosto izogibati dirk, na katerih nastopa?

Slednje so postale prave simultanke, Pogačar ne prihaja iz Slovenije, temveč iz Solovenije, so zapisali na spletni strani Cyclinguptodate. Merili so na njegove samostojne pobege, ki so mu prinesli že 50 zmag, skoraj polovico vseh v karieri. Že 16 zaporednih zmag na enodnevnih dirkah (od skupno 26) si je Pogačar zagotovil tako, da je sam prikolesaril v cilj. Nazadnje je sprint za zmago na klasični dirki dobil aprila 2023 na Valonski puščici.

Letos je svoji bogati zbirki lovorik dodal dve novi, dirko po Dofineji in naslov evropskega prvaka, ni pa osvojil tistih, ki si ju najbolj želi, Sanrema in Roubaixa. Edina manjkajoča spomenika bosta zanj gotovo dodatna spodbuda, da bo v sezoni 2026, v kateri bo lovil tudi peto zmago na Touru, še boljši, kot je bil v letih 2024 in 2025. Če ga bo še naprej tako težko premagati, pa bo morda dobil tudi takšno ponudbo kot Alfredo Binda leta 1930. Po štirih zmagah so mu prireditelji plačali, da ni nastopil na Giru. Za razliko od Italijana pa Pogi tega ne bi sprejel.