Primož Čerin: »Pogi je nedosegljiv za tekmece«

Še eno svetovno prvenstvo, še ena velika zmaga Tadeja Pogačarja. Tako bi lahko najbolj enostavno potegnili črto pod nastop najboljšega kolesarja na svetu na prvi dirki za mavrično majico, ki je potekala v Afriki.

Ruanda je utrdila veličino slovenskega asa, ki mu na izjemno zahtevni trasi tekmeci v malodane nobenem scenariju ne bi mogli priti do živega, ocenjuje naš nekdanji poklicni kolesar Primož Čerin.

Primož Čerin boj za zlato pričakuje tudi na nedeljskem evropskem prvenstvu. FOTO: Matej Družnik

Pogačar je za prvi naslov prvaka lani v Zürichu napadel 101 km pred ciljem in sam kolesaril v ospredju 51, za drugega v Kigaliju je letvico dvignil na 105 in 67 km. Nekaj nepojmljivega, če nisi Pogi, kajne?

»To je bil še en pravi podvig. Tadej je pokazal skoraj vse, kar zmore. Trasa mu je bila po težavnosti pisana na kožo, v slovenski ekipi je vsak po svojih močeh storil vse, kar je lahko, on pa je na koncu dodal svoje. Vemo, kakšne so njegove akcije. To je na višji ravni, kot si drugi lahko sploh zamislijo, ne vem, kako bi lahko to drugače opisal. V sedanji konkurenci si nihče ne more niti zamisliti, da bi izvedel nekaj podobnega temu, kar počne on.«

Drugouvrščeni Belgijec Remco Evenepoel, ki je zaostal poldrugo minuto, je po dirki govoril drugače, dejal je, da bi se lahko postavil po robu Pogačarju, če ne bi moral dvakrat zamenjati kolesa. Se strinjate?

»Remca vse bolje poznajo tudi tisti, ki malo manj spremljajo kolesarstvo, in njegov odziv je bil logičen. To je bil odziv nemoči, ko vidiš, da nekdo počne stvari, ki so zate nedosegljive, iščeš takšne in drugačne izgovore. V nekem trenutku je imel smolo, ne vem natanko, kaj je počel s svojim kolesom. To pa niti najmanj ne zmanjšuje vrednosti Tadejeve akcije, v nobenem primeru mu Evenepoel ne bi bil konkurenčen.«

Slovenski zvezdnik je tekmece tudi v Ruandi pustil daleč za sabo. FOTO: Jean Bizimana/Reuters

Kako pa ste videli predstavo drugega slovenskega aduta Primoža Rogliča, ki je dolgo taktično odlično pokrival poteze tekmecev, okoli 60 km pred ciljem pa ni imel dovolj moči, da bi sledil prvim Pogačarjevim zasledovalcem in je zasedel 11. mesto?

»Primož je po svoje pozitivno presenetil, pričakoval sem, da bo v zaključku bolj omagal. Trasa mu je do neke mere ustrezala, a letos je odpeljal samo eno enodnevno dirko do SP. V zadnjih letih jih je mogoče odpeljal deset, ob takšni dolžini dirke, kot smo jo videli v Ruandi, se to pozna v zaključku. Na klasikah se dirka drugače, gre za podrobnosti, ki jih vidiš ali pa ne, ko je to potrebno. Če ne dirkaš pogosto, nimaš tega občutka, pregleda in je težko doseči vrhunski rezultat. Za razliko od etapnih dirk ni časa popravljati napak, bolje je dirkati, kot to počne Tadej, ki je vedno korak pred konkurenco, ne pa korak za njo.«

Vendar tudi pri njem ni bilo vedno tako, ta ubijalski občutek je razvil skozi bogate izkušnje, ki jih že ima na klasičnih dirkah.

»Primož pa se je pred leti s svojo nekdanjo ekipo Jumbo Visma odločil za drugačen pristop k enodnevnim dirkam, kar ni bilo najboljše. Kolesarji za etapne dirke se v tem moštvu praviloma ne udeležujejo enodnevnih dirk, kar se pozna tudi Jonasu Vingegaardu. Ko na enodnevni dirki prezreš in zamudiš pravi trenutek, si hitro v hendikepu.«

Se je to v Ruandi morda pripetilo tudi slovenskemu upu med mlajšimi člani Jakobu Omrzelu, ki je sodil med kandidate za kolajne in je končal na 14. mestu?

»Omrzel bi za tako enodnevno dirko potreboval specifične priprave, ki jih najbrž ni opravil. Poleg tega je bilo zanj težko priti z bistro glavo in v vrhunski formi v Ruando. Imel je že dva vrhunca sezone, Giro za mlade kolesarje, na katerem je zmagal, in dirko po Sloveniji, težko je nato doseči še tretjega, ki mora biti najbolj natančno odmerjen. Na voljo imaš tri ali štiri ure, v katerih moraš pokazati svoj maksimum. Njegov nastop ni razočaranje, takšna je realnost. Podobno velja za druge naše mlajše kolesarje. Dobro je, da fantje znajo raznoliko dirkati, na enodnevnih, etapnih dirkah, kronometrih, za tako dirko pa potrebuješ posebno motivacijo in trening, malo so bili še kratki za vrhunski rezultat na SP. Sicer pa bi bilo utopično pričakovati, da bomo imeli v vsaki generaciji kolesarje, kot so Pogačar, Roglič ali Mohorič.«

Že ta teden je na vrsti evropsko prvenstvo v Franciji, kjer se bo Pogačar na nedeljski cestni dirki udaril z Evenepoelom in Jonasom Vingegaardom. V tako kratkem času po izjemni zmagi na SP se najbrž ni lahko motivirati za na papirju manj pomembno tekmovanje?

»Gotovo se bo težko še enkrat tako motiviral, kot se je za SP, verjamem pa, da bo imel jasen cilj, če bo na štartu. To bo drugačen teren, drugačna konfiguracija trase, a tudi EP lahko pričakujemo optimistično. Fantje so z zadnjimi dosežki pripeljali do tega, da ne moremo razmišljati o drugem kot o zmagi.«

Roglič bo EP izpustil in se osredotočil na italijanske jesenske klasike z vrhuncem na dirki po Lombardiji, na kateri bo Pogačar lovil peto zaporedno zmago. Kaj lahko letos še pričakujemo od zasavskega orla?

»Odprava na SP takoj po višinskih pripravah je bila za Primoža kar tvegana. Vprašanje je, kaj se bo dogajalo z njim v naslednjih tednih. V teoriji bi moral biti boljši, kot je bil na SP. Lahko ujame še kakšen vrhunski rezultat. Morda na dirki po Lombardiji ne bo konkurenčen Tadeju, saj je to njegova dirka, mu je pa Primož lahko blizu, vsekakor je lahko v igri za 2. ali 3. mesto.«