Primož Kobe: Po 20 letih je napočil čas, da je domači maraton postal glavni cilj

Lani je bila želja prirediteljev Ljubljanskega maratona, da bi naš glavni as Primož Kobe uresničil napoved in izboljšal dosežek Romana Kejžarja iz davnega leta 1998 ter postavil nov slovenski rekord v teku na 42,195 kilometra. Bilo je tesno in napeto, šlo je za las. S časom 2:18:21 je Novomeščanu uspelo za pičlo sekundo. Letos si 44-letni atlet obeta, da bo znamka še malce bolj prepričljiva ...

Lepo se je izšlo lani, mar ne?

Ja, res, zelo sladka zmaga. Dober občutek je, ko veš, da si najhitrejši Slovenec na ljubljanskem maratonu. Po eni strani sem bil vesel, ker sem uresničil napoved in postavil najboljši čas, toda pričakoval sem hitrejši tek. Sem pa to pustil za letos, kajti letos bo minilo 20 let, odkar sem tekel prvi maraton v Ljubljani. To je bilo leta 2005 in zdaj je jubilej. Verjamem, da lahko rekord popravim za več kot kakšno sekundo. Upam, da bo vreme lepo in mi bo šlo na roko.

Kaj je šlo lani narobe, če je vprašanje sploh na mestu glede na to, da se postavili slovenski rekord?

Lani sem imel kar nekaj težav na progi. Nisem imel narekovalca tempa, ker moj prijatelj iz Kenije ni dobil pravočasno vizuma in je ostal doma. Bil sem na pravi strani ure, toda nekje na 40. kilometru sem že bil malce zadaj. Na koncu sem krepko pospešil, da se je izšlo ravno za to sekundo. Letos je novo leto, zdravje je v redu, forma tudi. Računam na najboljše.

Koliko vam pomeni podpora gledalcev ob progi, lani ste prav njej pripisali levji delež zaslug, da ste na koncu zbrali dovolj moči?

Navijači mi res ogromno pomenijo. Kriki, vzkliki, navijanje. Imel sem občutek, da imam podporo vso progo. V zadnjem kilometru pa so ponoreli, kot da gre za svetovni rekord. Vzdušje je bilo izjemno in moram se zahvaliti vsem, ki so me bodrili. Vabim jih tudi letos v še večjem številu.

V lepih pogojih bi utegnil pasti tudi absolutni rekord, ki je že zdaj izjemen, leta 2018 ga je postavil Etiopijec Sisay Lemma z 2:04,58.

To je res vrhunski čas in nas postavlja ob bok največjim maratonom. V resnici je tudi res težko pripeljati tako dobre atlete. Mi smo imeli srečo, da smo imeli izrednega Sisaya Lemmo. V svetu je nekaj vrhunskih tekačev, a imajo ti vendarle omejeno število maratonov, na katerih lahko nastopijo. Mi imamo super čas, verjamem pa, da ga lahko še izboljšamo, kajti v zadnjem času so časi res nori.

Kaj si obetate od letošnjega maratona, ne samo časovno?

Najlepše je tekmovati doma. Vedno sem si želel tudi v Ljubljani postaviti zares dober čas, toda vedno so bila velika tekmovanja in to ni bil vrhunec sezone. Zdaj pa sem si to zastavil kot glavni cilj. Delam na tem in vesel sem, da nas vodstvo maratona podpira. Zelo bom užival, poteg tega pa bom, verjamem, tudi nekaj doprinesel.

Z zahvalo za podporo ste verjetno mislili na projekt Top Team, v kateri je pet izjemnih domačih tekačev, poleg vas še Nina Gubanc, mladi Jakob Medved, reprezentantka Klara Lukan in Vid Botolin.

Seveda. Na nek način je bila tudi moja zamisel, da bi še bolj razvijali tek na dolge proge v Sloveniji. Tekači potrebujemo podporo, trening je zelo zahteven, trenira se dvakrat dnevno in ob tem ni mogoče delati še kaj drugega. Med treningi moraš praktično ves čas počivati. Takšne rezultate je težko doseči in poslanstvo ljubljanskega maratona vidim v tem, da podpira tekače na dolge proge, kakršna je Klara Lukan, in mlade tekače, ki prihajajo, da lahko pokažejo svoje ambicije in sposobnosti na domači tekmi, kjer je veliko gledalcev in kjer je podpora največja.

Bili ste na mnogih maratonih po svetu, kam se uvršča ljubljanski? Kaj so njegove prednosti, kaj mogoče slabosti?

Če nič drugega, se od vseh maratonov na svetu razlikuje po tem, da župan (Zoran Janković; op. p.) vsakemu, ki pride v cilj, da »petko«. Posebno je tudi vzdušje z glasbeno skupino Stroj, ki daje s svojim tolkalskim ritmom že na štartu takšno vzdušje, da si takoj rečeš: 'Ja, to je pa Ljubljanski maraton'. Sicer pa je zelo dobro organizirana prireditev, ki lahko gre ob bok največjim. Manjka pa še več tekačev. Letos so številke spet relativno velike, lahko pa še rastemo in posledično bo rasla tudi organizacija in vse drugo, kar gre zraven.

Direktorica Barbara Železnik je tukaj v mestni hiši, kjer se pogovarjava, omenila, da bi si želela, da bi bila trasa maratona označena. Kaj je s tem mislila? Kaj to točno pomeni?

Maraton se označi, ker je veliko ovinkov in običajno se po idealni liniji nariše modra črta. Tukaj v Ljubljani si sicer bolj predstavljam zeleno črto. Vsekakor se mora ločiti od belih oznak za avtomobile, da ne moti prometa. Z idealno linijo tekači vemo, kje je najkrajša pot do cilja. Sploh tisti počasnejši, ki ostanejo sami, lahko pretečejo tudi 43 kilometrov ali več, črta pa jim pomaga najti idealno linijo. V tujini se naredi večer pred maratonom in je drugačna od običajnih oznak na cestišču. Morda pa se zgodi prihodnje leto ob 30. obletnici.

Kakšen nasvet bi dali maratoncem, ki niso profesionalno vpeti v tek kot vi? Ali morda tistim, ki bodo tekli prvič?

Ključen je začetek. Pri teku na dolge proge je najbolj pomembno, da začneš počasneje. Ne prehitro. Potem lahko sproti oceniš, koliko si sposoben in izbereš ustrezen ritem. To je res najbolj pomembno. Potem tudi, da se primerno oblečeš. Z daljšim tekom se pregrevamo in pogosto se zgodi, da je preveč ljudi preveč oblečenih. Pri polmaratonu in zlasti maratonu je pomembno, da dovolj pijejo in vnašajo ogljikove hidrate, razne gele in energijske pijače. Nič ni narobe, če se ustaviš na vsaki okrepčevalni postaji.

Kako je glede obutve, nekateri imajo kar precejšnje težave z žulji, odpadajo nohti ...

To je zato, ker večina ljudi kupuje premajhne tekaške copate. Ti morajo biti vsaj pol centimetra, še bolje centimeter, večji, zato da lahko stopalo diha spredaj in zadaj. Copati morajo biti prej preizkušeni, utečeni, nikakor ne novi, prav tako ne prestari, ker potem je pena že uničena in ni dovolj odbojnosti. Profesionalni tekači pri obutvi vedno najbolj iščemo odbojnost, ki vrača energijo.

Profesionalci imate raje nižje temperature, organizatorji pa si obetajo več sonca, da bi bilo ob progi več ljudi. Kako gledate na to?

Meni je najbolj všeč, kadar je hladno jutro in da se potem naredi sonce in da je visok pritisk. Meni bolj ustreza mraz kot vročina.

Kakšne so vaše ambicije za naprej?

Letos tečem še Ljubljano, aprila sem bil v Bostonu, kjer sem bil veteranski prvak, torej zmagal v kategoriji masters, na kar sem zelo ponosen, saj je Boston najbolj prestižen v tem smislu. Lani sem bil drugi, letos pa sem zmagal (čas 2:19:45; op. p.). Naslednji izziv je Sevilla februarja prihodnje leto. Veselim se malo počitka, ki pride po tej nedelji.

Ste že v zrelih maratonskih letih, kako pomembno se vam zdi predajanje znanja naprej?

Zelo. Imam že kar nekaj atletov, tudi atraktivnih tekačev. Že precej se ukvarjam s trenerskim delom in v prihodnje se bom temu še bolj posvetil.

Kakšno prihodnost napovedujete NLB Ljubljanskemu maratonu?

Sem optimist. Vidimo, da je spet več prijav, da se razvija, da se vsako leto dodajajo nove vsebine in je vse na višji ravni. Mislim, da bodo to ljudje sprejeli. Naš maraton je že postal znamka, sploh na področju Balkana, kjer velja za najboljšega, pa tudi v Evropi se čedalje bolj uveljavlja. Težko seže k največjim, vendar menim, da to niti ni cilj. Nekatera mesta so toliko večja in imajo veliko večje proračune, zato njim nikdar ne bomo mogli konkurirati s 300.000 prebivalci. Vsekakor pa je naš maraton na pravi poti. Naslednje leto bo 30. obletnica, kar je lepo.

Res lepo, a letos bo tudi 20 let od vašega prvega nastopa, kakšni so spomini?

Spomnim se, da sem bil zelo neizkušen. Da sem tekel v »pajkicah«, ker je bilo zelo hladno. Imel sem dolge rokave, kar je bila napaka. Čas je bil 2:53:26.

Je bilo potem vsako leto boljše?

Da, že naslednje leto sem šel že 2:42, potem 2:38. Nato v Ljubljani kar nekaj časa nisem nastopil. Vrnil sem se na polmaraton in tekel 1:04, kar je bil takrat zelo dober čas, rekordni.

Vam je Roman Kejžar čestital za lanski rekord?

Je, seveda.

Naš najboljši maratonec si obeta izboljšanje dosežka. Foto Matej Družnik

V Bostonu je aprila zmagal med tekači nad 40 let. Foto Eric Canha/Reuters

Koliko časa boste še vztrajali?

Sem že bolj proti koncu. Vsako leto je malo težje, daljša je regeneracija, malenkost manjša največja hitrost, a za maraton še vedno dobra. Tečem sicer za rezultat in da se dokazujem, po drugi strani pa tudi uživam. Zavedam se pa, da ni več tako kot pred desetimi leti, ko sem bil na vrhuncu moči. Vsekakor bom še tekel, bomo pa še videli, na kakšni ravni. Mogoče bo naslednje leto še zadnje profesionalno, potem bosta v ospredju užitek in prenašanje znanja na mlajše.

Dvajset let je od njegovega prvega teka na Ljubljanskem maratonu. Foto Roman Šipić