Primož Roglič ni rdeč, je pa še vedno trdoživ

Ko se je karavana 81. Vuelte 22. avgusta podala na 3275 kilometrov dolgo pot od Monaka do Granade, se je zmagovalec zdel znan vnaprej. To je bil Tadej Pogačar (UAE), ki je vlogo favorita potrjeval s tremi etapnimi zmagami in skoraj štiriminutno prednostjo. A prišla je nesrečna 8. etapa in padec, ki je končal sezono svetovne številke ena. Dirka po Španiji se je začela na novo in dobila nepričakovanega junaka, Enrica Masa (Movistar), ki mu je vse do zadnjega dneva rdečo majico poskušal sleči Primož Roglič (Red Bull Bora Hanshgrohe).

Ves kolesarski svet je pričakoval slovensko zmagoslavje – tudi Rogličevo 2. mesto in 7. mladega Jakoba Omrzela (Bahrain Victorious) še zdaleč nista od muh –, dobili pa smo španskega. Po kraljevski 20. etapi, ki je določila končni vrstni red, dvojno. Brutalno bitko s skoraj 5000 višinskimi metri pod žgočim andaluzijskim soncem je dobil 36-letni Mikel Landa (Soudal Quick Step), ki je drugič v karieri dobil etapo na Vuelti, med prvo in drugo zmago pa je minilo 11 let.

Bask je bil le dnevni slavljenec, tritedenski doslej večno drugi Mas. Kolesar, ki ga je Roglič v preteklosti še vedno premagal, je bil tokrat v življenjski formi. Znal jo je unovčiti na najboljši način po Pogačarjevem odhodu, po katerem je v gorskih etapah potrjeval, da je najmočnejši.

S trdoživostjo ubranil 2. mesto

Le na sobotnem peklenskem ciljnem vzponu na Collado del Alguacil ni sledil napadu tretjeuvrščenega Felixa Galla (Decathlon), ki je Rogliča skoraj stal 2. mesta. A zasavski orel je spet pokazal, da mu po trdoživosti ni para. Iz sebe je iztisnil zadnje vate moči in ubranil 29 sekund prednosti pred 28-letnim Avstrijcem.

Čeprav ga je med pripravami zbil avtomobil, si je prikolesaril drugo stopničko 2:15 za Masom, ki se je pri 31 letih v enajstem poskusu zapisal kot zmagovalec Vuelte. Kot prvi domači šampion po Albertu Contadorju leta 2014. Roglič je vmes zmagal štirikrat in se izenačil z rekorderjem Roberetom Herasom. Na Vuelti, ki bi lahko nosila naslov kultne serije v nekdanji skupni državi »Vrnitev odpisanih«, bi morda osvojil še peto rdečo majico, če ne bi bilo nesreče v Livignu.

A s »čeji« se ne gre pretirano ukvarjati, prvi je, kakšna bi bila ta dirka, če Pogačar ne bi odstopil. Dejstvo je, da si je Roglič priboril deveto uvrstitev na zmagovalni oder tritedenskih dirk v dobrih sedmih letih, njegovo zadnje zmagoslavje pa je bilo na Vuelti 2024.

Prihodnost še ni določena

Morda bo pri tem ostalo, vendar zadnji trije tedni kažejo, da tudi dober mesec pred 37. rojstnim dnevom še sodi med najboljše na svetu. Upamo, da bo to potrdil tudi 27. t. m. na svetovnem prvenstvu v Montrealu in nato še 4. oktobra na evropskem na domačih cestah, ko bo poskušal za Slovenijo ubraniti lanska Pogačarjeva naslova. Kaj pa potem? Že dolgo se ve, da Rogla po sezoni zapušča »rdeče bike«, govoric o tem, kdo bo njegov delodajalec, pa je skoraj toliko, kot je ekip na najvišji ravni.

»Objavili so skoraj že vse ekipe na svetu, a odločitev še ni padla, o tem se v zadnjih tednih nismo pogovarjali, ker je Primož potreboval mir med dirko. Tako bo tudi v naslednjih dneh, saj potrebuje počitek. Nato bo povedal, kaj si želi, in se bomo poskušali dogovoriti,« nam je na Colladu del Alguacil zaupal Rogličev agent Mattia Galli ter kot novinarsko raco označil tudi objave, da njegov varovanec zahteva štiri milijone evrov na sezono.