Sadik Mujkić: Občutek sreče, ko prideš »crknjen« domov, je nenadomestljiv

Pot od čolna do maratonskega tekača je v Sloveniji očitno priljubljena. Kot navdušenega maratonca poznamo Andraža Vehovarja, mednje sodi tudi Sadik Mujkić, nosilec olimpijskih kolajn iz Seula 1988 v dvojcu brez krmarja in iz Barcelone 1992 v četvercu brez krmarja. Mujkić je bil veslanju zapisan dolga leta, v času kariere pa s tekom ni želel imeti opravka. Po koncu kariere se je zaradi zdravstvenih težav vse spremenilo, danes pa pravi, da mu niti enega pretečenega kilometra ni žal. Na Ljubljanskem maratonu je tekel sedemkrat, želel je tudi na 42 km v New Yorku, toda sreča mu ni bila naklonjena.

Gospod Mujkić, kako ste, s čim se ukvarjate danes? Ste še vedno vpeti v veslanje?

Zaposlen sem na policiji, zdaj že 26 let na PU Kranj, kjer delujem v službi za operativo, v popoldanskem času se ukvarjam tudi s prevozi turistov. To me zelo veseli, sem med ljudmi in hvaležen, da imam to možnost. Ravno v prejšnjem tednu sem iz Zagreba peljal dva mlada fanta, ki se ukvarjata tudi z veslanjem. Eden od njiju mi je rekel: 'O, kakšna čast, da nas vozi nosilec olimpijske kolajne.' Nisem ravno človek, ki bi to obešal na veliki zvon, je pa lepo, če te kdo prepozna. Bil sem vesel, to je bilo lepo obdobje, a se ne oziram prav veliko nazaj.

V veslanju pa ne delujete več?

Še vedno spremljam vse fante, ne le iz Slovenije, tudi iz drugih držav, veslanje imam še vedno rad. Na Bled grem pogledat kakšno tekmo, če imava priložnost, s hčerko Saro včasih tudi kaj odveslava, in to mi je zelo všeč. Prej sem 15 let delal kot trener, v času covida sem moral proti svoji volji izstopiti iz kluba, bilo pa mi je v veliko veselje. Več kot 100 športnikov sem naučil marsičesa, ne le veslanja, tako da sem ponosen na to. Nisem velikokrat povzdignil glasu, če pa sem ga, mi je bilo kmalu žal.

Ali aktivno še kdaj sedete v čoln?

Leta 2015 je bilo na Bledu veteransko svetovno prvenstvo in takrat smo se fantje dobili in odveslali tekmo v osmercu in četvercu. Resno smo vzeli zadevo in se pripravili na prvenstvo, drugače pa ne veslam več.

Kako pa se je rodila ljubezen do teka?

Veliko teka smo imeli tudi v času, ko sem treniral veslanje, a mi to nikoli ni bilo preveč všeč, trener mi je vedno govoril, zakaj se vlečem tam zadaj, da naj že nekaj spravim iz sebe. Nisem bil ljubitelj teka, zagotovo. Potem pa so se mi leta 2010 začele dogajati čudne stvari, prepričan sem bil, da imam 1001 bolezen, da je vse narobe z menoj. Zdravnica mi je rekla, da je vse to le v glavi, da sem namišljen bolnik in da naj se znova lotim športa, ker sem takrat tisti pravi. In tako sem poprijel za tek, pa tudi za cestno in gorsko kolo. Zdaj v vsem tem res uživam.

Nato je Jani Klemenčič na Bledu organiziral prvi tek, pa sem se ga udeležil, mislim da sem pretekel šest kilometrov. Komaj sem se privlekel okrog jezera, potreboval sem celo uro, takrat me še ni zagrabilo. Rekel sem si, da to ni zame, a sem vseeno vztrajal. In potem je šlo počasi vedno hitreje in bolje, treningi so bili bolj intenzivni, kilogrami so šli dol. Leta 2011 me je čisto posrkalo, vsako soboto in nedeljo sem bil nekje na tekmi, razmišljal sem le o tem. Bil sem na nek način odvisen, a je bila to tista prava odvisnost, bilo mi je res všeč.

In potem ste nadaljevali v tem ritmu?

Nekaj časa ja, moje počutje je bilo boljše, rešil sem svoje težave. Še danes ne morem brez teka, po svoje me osvobaja, zdaj sicer nekoliko drugače. Zaradi težav s kolenom so mi napovedovali, da ne bom nikoli več resno tekel, a sem s pravim treningom to prebrodil in grem še vedno brez težav teči, se pa zdaj s tekom ukvarjam bolj kot ne le še za svoje veselje. Odvisno, koliko imam časa, od pol ure do ure in pol, dvakrat, trikrat na teden. Vmes pa tudi na kolo, če je možno, za dve, tri ure. Takrat sem najbolj srečen.

Zakaj?

Šele ko sem res utrujen, sem najbolj srečen. Ko pridem domov, mi žena pogosto reče, zakaj se smejem, če sem čisto »crknjen«, toda to je zame eden najboljših občutkov. Takrat je vse poplačano.

Kakšne spomine pa imate na Ljubljanski maraton?

Odlične! Zame je bila to vedno res lepa prireditev. Prvič sem bil leta 2010 ali 2011, sedemkrat sem tekel v Ljubljani, vedno sem se udeležil polmaratona.

Kaj vas je najbolj pritegnilo?

Je poseben dogodek zaradi množičnosti; ko teče skoraj 20.000 ljudi naenkrat, se ustvari neka posebna energija. Pa tisti štart z glasbo, ko je igrala skupina The Stroj … Vedno sem imel malo treme, a sem vedno uspel doseči svoj cilj, ki je bil izboljšanje svojega najboljšega rezultata. Ponosen sem, da sem polmaraton odtekel v uri in 24 minutah, nato sem leta pozneje tekel še 1:27, pa tako naprej do poškodbe. Vedno sem si sam pisal treninge, znam poslušati svoje telo in vem, kaj mi ustreza. Sicer pa me na ljubljanski maraton vedno vežejo tudi spomini na navijače, lepo je videti, da jih je vsako leto toliko ob progi, da je tek res priljubljen. Niti ene slabe izkušnje se ne spomnim.

Kaj pa sta vaša najljubša hrana in pijača med tekom in po prihodu v cilj?

Ko sem tekel najbolj zares, sem vedno poskrbel, da sem se v dneh pred tekmo dobro napolnil z ogljikovimi hidrati. Vedno sem imel med tekom s seboj tudi plastenko z vodo, da sem si lahko malo ovlažil grlo, med samim maratonom pa sem potem jedel energijske gele. Na okrepnih postajah se ponavadi nisem ustavljal, ker te potegne tisti tekmovalni duh in loviš vsako sekundo, so pa zelo dobrodošle, da se tekači okrepčajo, vsem priporočam, da jih izkoristijo. Po tekmi pa tista klasična hrana: voda, banane, makaroni, vse to. Čim hitreje in čim več, da se energija malo povrne.

Vas je kdaj mikalo, da bi tekli na 42 kilometrov?

Ne prav zelo, imel pa sem eno veliko željo. V New Yorku sem imel dobrega prijatelja, doktorja medicine, in skupaj sva želela odteči maraton tam. A ker gre za enega najbolj priljubljenih maratonov na svetu, lahko do mesta na štartu prideš le z žrebom.

Na Ljubljanskem maratonu je Sadik Mujkić doslej tekel sedemkrat. Foto: Osebni arhiv

Do poškodbe kolena je redno tekel na maratonih skoraj vsak konec tedna. Foto: Osebni arhiv

Želel si je preteči maraton v New Yorku, a ni bil med srečnimi izžrebanci. Foto: Osebni arhiv

Foto: Osebni arhiv

Foto: Osebni arhiv

Nekaj let sva poskušala, da bi bila izžrebana skupaj, želela sva skupaj opraviti ta izziv, a nama ni uspelo. Potem se je prijatelj preselil v Avstralijo in ta ideja je padla v vodo. Potem me niti ni vleklo, da bi tekel kje drugje, največ pa sem v življenju v kosu pretekel 38 kilometrov, tako da ne dvomim, da bi pretekel tudi maraton, če bi bil na štartu. Sem se pa iskreno vedno bal, da bom prišel do tistega zidu, o katerem pogosto govorijo tekači, da preprosto ne bom mogel naprej. Zato sem raje šel dobro pripravljen na polmaraton in res užival v malo hitrejšem teku.

Preizkušanje meja se lahko tudi slabo konča, kajne?

To sem spoznal že kmalu po tem, ko sem začel resno teči, ko sem se prijavil na maraton v Sežani na 21 kilometrov. Bil sem popolnoma nepripravljen, a sem si rekel, človek, imaš dve olimpijski kolajni, boš pa že zmogel. Komaj sem se privlekel skozi cilj s časom 2:07, rekel sem si, da nikoli več. Potem pa sem se spočil in vrnila se je želja, da bi šlo bolje z boljšim treningom. In so se stvari razvile v to smer. Niti enega kilometra mi ni žal, pa čeprav jih je bilo ogromno, tudi z zajetnim finančnim vložkom – menjal sem po tri, štiri tekaške copate na sezono. A je zame to vedno bila sprostitev, stik z naravo.

Tečete z elektronskimi pripomočki ali brez?

Ko gledam tekače s slušalkami, se mi to ne zdi najboljša ideja, nikakor pa ne bi rad nikomur pridigal, kakor komu ustreza. Jaz osebno sem raje v naravi, uživam v svoji okolici in se res sprostim in odklopim, torej brez glasbe, da sem res prisoten z mislimi pri teku. Če se dobro počutim, pospešim do konca, predvsem pa uživam v dobrem občutku na koncu, da sem naredil nekaj zase. Enako je tudi na kolesu, odkolesaril sem kraljevsko etapo na Mangart – to so občutki, ki jih težko opišem. Če si športni navdušenec, živiš za te trenutke.

Vas bomo še kdaj videli na štartu Ljubljanskega maratona?

Nikoli ne veš, trenutno tečem bolj zase in v tem zelo uživam, a bomo videli, kaj mi bo dopustilo tudi zdravje. Vsekakor se imam dobro, morda kdaj tudi še na množičnem dogodku, pustimo se presenetiti.