Simon Sešlar: Celjan, ki je z Mariborom dočakal nogometne sanje

Sešlar je eden od najbolj prepoznavnih slovenskih nogometnih priimkov. Simon Sešlar je legenda slovenske lige in Celja, bil je nepogrešljiv člen Maribora, ki se je leta 1999 prvič uvrstil v ligo prvakov. Njegov sin Svit je zasijal pri Olimpiji, zdaj je v Turčiji in je slovenski reprezentant.

V Delovem nogometnem podkastu je Sešlar st., letnik 1974 in s 405 tekmami tretji na lestvici igralcev z največ nastopi v 1. SNL – pred njim so le njegov celjski rojak Sebastjan Gobec (488), Marcos Tavares (436), Janez Strajnar in Dušan Kosić (po 421) –, potegnil črto pod svojo kariero, ki se je začela v Celju v prvi samostojni sezoni 1. SNL 1991/92 in se v 1. SNL končala leta 2008.

Simon Sešlar je pri svojem Celju prvič okusil prvoligaški nogomet leta 1991, od slovenske lige pa se je poslovil 17 let pozneje. FOTO: Wiki

Kot mnogi drugi uspešni športniki je tudi Simon imel nekaj posebnega. Kot večina otrok je imel rad šport, preizkušal se je v številnih panogah, še posebej pa je imel rad igre z žogo. Takrat so otroci svoje športne sanje ustvarjali na ulici, na igriščih v naseljih. Njegove sanje so bile na dveh frontah ...

»Celje je bilo takrat rokometno mesto, sočasno sem treniral tudi rokomet. V obeh športih sem bil aktiven v vadbenem in tekmovalnem procesu. Nazadnje so bili ljudje v rokometu 'krivci' za mojo odločitev, da se povsem posvetim nogometu. Do kadetskih kategorij je še šlo, potem so rokometni trenerji rekli, da tako ne gre več naprej in da naj se odločim, kako in kaj. Morda sem izbral nogomet tudi zaradi tega, ker sem izstopal med svojimi vrstniki. In nogomet je le nogomet. Hitro sem bil tudi v mlajših reprezentančnih selekcijah, tako da je morda tudi to prevladalo,« je razkril kmalu tudi prvokategornik v članskem moštvu. »Dobrih 17 let sem imel, ko mi je dal priložnost Bojan Prašnikar. Mislim, da sem prvič igral v Izoli (statistika kaže, da je prve minute igral v 1. kolu proti Primorju, v Izoli je bilo 2. kolo, op. p). Vem pa, da je bilo povsem nepričakovano,« je razkril trenerja, s katerim sta osem let pozneje že ustvarjala čarobno vijolično poglavje.

Povezovala jih je posebna nit

Do tistega poletja 1999, in najbrž bi še zdaj težko našli primerljivega, ni bilo kluba, ki bi izpeljal nekaj podobnega. Na poti do paradiža, uvrstitve v ligo prvakov, je Maribor izločil belgijskega prvaka Genk in francoskega Lyon, ki je imel takrat tak status in premoč v francoski ligi, kot ga ima zdaj Paris St-Germain.

»Lyon se je poleti zelo okrepil. Pripeljal je Brazilca Sonnyja Andersona (Barceloni je plačal za francoske klube rekordno odškodnino 20 milijonov evrov, op. p.), imel je francoske reprezentante in se je iz leta v leto nadgrajeval. Nihče ni pričakoval, da bi se lahko zgodil čudež. Razen nas. Mi smo sanjali in verjeli, da se lahko zgodi. Skozi priprave se je že povezovala nit in lahko rečem, da mi takrat v nobeno tekmo nismo šli z miselnostjo, da ne bo šlo. To nas je naposled pripeljalo do podviga,« ne bo nikoli pozabil poletja 1999, ki je imelo svoj razburljivi prelomni trenutek nekje drugje, v Belgiji. Tam so vijolični igrali povratno tekmo 2. kola kvalifikacij.

V podkastu VAR je povedal marsikaj zanimivega. FOTO: Marko Feist

»V Mariboru smo izpeljali sanjsko tekmo proti Genku in zmagali s 5:1. Tudi tekmeci so bili silno ambiciozni in so se okrepili. Ampak mi smo se zavedali, da še zdaleč nismo opravili svoje naloge. V prvem polčasu smo bili enakovredni, izpeljali dve, tri obetavne akcije. V sodnikovem podaljšku so zabili gol, potem pa se je v drugem polčasu začelo. Razbijali so nas, zabili so tretji gol, še eden bi jih popeljal naprej. Do konca je bilo še 20 minut, povrhu je bil kmalu izključen še Amir Karić. Trpeli smo in viseli na nitki, toda na koncu, ko se ozrem nazaj, je bilo teh 20 minut odločilen trenutek. Borili smo se s fanatizmom,« je podoživljal pot do lige prvakov.

Navdušuje ga Albert Riera

Na drugačen način zdaj doživlja uspehe celjskega kluba, v katerem je vpet v delo. Ko je igral, Celje nikakor ni moglo slediti tekmecem. Riera je glava vsega »Celje je bilo vedno urejen klub. Ni bil dolgov, toda s premalo denarja ni bilo konkurenčno v bitkah za naslov prvaka. Nismo imeli možnosti, da bi razmišljali o čem več. Pokalni lovoriko je še bilo mogoče osvojiti, ker je šlo za štiri, pet tekem. Prvenstvo pa razkrije pravo kakovost. V trenutku, ko so prišli novi in pravi vlagatelji, so se stvari začele obračati na bolje. To, kar se je sestavilo zdaj, je lepo za ves slovenski nogomet. Prav izjemno je, kako uspeva Celju. Vesel sem, ampak ne slepimo se, glava vsega je Albert Riera. On je prinesel zmagovalno miselnost, zamisel, samozavest, ki jo je vcepil vsem okoli. Vesel sem, da se mu je, ko mu ni šlo in je zelo malo ljudi verjelo, da bi se lahko zgodilo to, kar se je, dalo na voljo še nekaj časa. Padci, skrajnosti, kot so se dogajali, so bili veliki, v Celju pa so ostali mirni. Vedeli so, kaj Riera prinaša in zdaj se jim to obrestuje,« je iz svojega zornega kota predstavil zdajšnjo celjsko uspešnico, v katero je bil delno vpleten tudi kot trener, ko so Celjani po prvem naslovu prvaka še iskali »zažigalno vrvico« za izbruh.