Slovenija osvaja kolajne, nič več le ugleda

Nič več v slovenskem odbojkarskem taboru ne štejejo le četrtih mest, zapravljenih priložnosti, in žog, ki po spletu nesrečnih okoliščin niso padle na pravo stran mreže. Šampionske reprezentance v odzivu na razočaranje pokažejo svojo veličino, dobrih 24 ur po tekmi s Poljsko so se Slovenci prešerne volje vračali v hotel v Ningboju: s kolajno, ki je nagradila dolga leta trdega dela. Na Kitajskem so začrtali pot v drugi del poletja in jesen, ki prinaša ravno tako mikaven izziv v Italiji, kjer bodo tudi na tribunah vihrale slovenske zastave.

Velika tekmovanja imajo poseben čar zaradi redkosti in dolgega čakanja na naslednjo priložnost. V odbojki si sledijo v hitrem ritmu in čeprav med splošno javnostjo morda nima tako velike veljave in odmeva, je vsakoletna liga narodov najboljši pokazatelj širine igralskega kadra, sposobnosti prilagajanja na poškodbe, taktičnega znanja in trdne volje. Že mesto med elitnimi 18 reprezentancami sveta se se je pred desetletjem zdelo pravljično, dolgo tudi nedosegljivo, danes pa so Slovenci redni gostje zaključnih turnirjev in od nedeljskega popoldneva tudi nosilci kolajne.

Hiter pogled na to, kdo vse je zadnji vikend z dolgimi nosovi spremljal le kot gledalec – olimpijski prvaki Francozi se niso uvrstili med najboljših osem, enako svetovni podprvaki Bolgari, prvaki Italijani so se opekli v četrtfinalu z Ukrajino –, daje pravo težo slovenskemu dosežku. »Pisali smo zgodovino, z besedami ne morem opisati, kako ponosen sem. To nam je uspelo z ekipo, ki je zelo mlada,« je bil navdušen slovenski selektor Fabio Soli.

Polfinalna zmaga nad Poljsko bi bila lepa, malodane sanjska, a je treba športno priznati, da so bili evropski prvaki iz Rima 2023 in prepričljivo vodilni na svetovni lestvici tokrat boljši nasprotnik. Malo grenkobe je pustila le klavrna slovenska podoba na igrišču, selektor je znova zadel žebljico na glavico: »Preprosto si z vsem, kar smo letos naredili v ligi narodov, nismo zaslužili tako slabe igre in predstave.« Drži, po desetih zmagah v rednem delu in nato rutiniranem, četudi ne lahkem uspehu nad Turčijo je Slovenija kotirala bližje moštvu, ki ga je na prvem turnirju v Linyjiju, takrat resda v drugačni podobi na obeh straneh mreže, tudi premagala. A slovenska izbrana vrsta danes ni več palček, ki bi se boril za ugled in svoje mesto pod soncem. Spodrsljaji se dogajajo vsem, šteje le odziv na naslednji tekmi. Tekme za bron so bile za Slovence vrsto let uročene, vse do pravljičnega Rima 2023 in Dejana Vinčića, ki je Slovence »s kavča« popeljal do zmage nad Francozi in dragocenega evropskega brona.

Teden dni oddiha, nato misija Italija

Tudi tokrat je Slovence čakal boj z vzhodnimi duhovi, v zadnjih sezonah rešitve za dobro obrambo Japonske niso našli. »Ni bila to perfektna odbojka, delali smo napake, a smo se znali pobrati, ko je bilo treba, da smo prišli do te točke. Ta medalja je nekaj fenomenalnega,« je bil navdušen Jan Kozamernik. Ko so v tretjem nizu Japonci grozili, da bodo ušli in tekmo zasukali v svojo smer, je bilo med minuto odmora slišati prav pomirjajoči glas Kozamernika: »Brez skrbi, fantje, tudi nam bo enkrat steklo.« Visokorasli in telesno najbolj impozantni član izbrane vrste je imel prav, po vrnitvi v Tokio bo on na vrsti, da zbode klubske soigralce.

Dobrih 24 ur dolga pot domov je bila pravšnja za slavje, zbiranje vtisov in analizo. Sledi še teden dni prisluženega oddiha, zadnjega v tem poletju, in nato misija Italija 2026. Zakaj ne bi zbirke kolajn tega poletja obogatili še z evropsko?