Slovenski nogometaši popravili vtis, brez nočne more pa le ni šlo

Slovenska nogometna reprezentanca se na poslovilni tekmi kvalifikacij za mundial 2026 v švedski prestolnici ni osramotila, skupna bera na lestvici pa razkriva, da se le ni izognila nočni mori: po 28 letih je namreč sklenila kvalifikacije brez ene dosežene zmage. Zbrala je štiri neodločene izide, obenem pa s predstavo za končnih 1:1 s Švedsko na največjem stadionu v Skandinaviji zarisala nekaj smernic k prihodnjim izzivom, četudi zdaj še ni jasno, kdo bo v prihodnje igralce selekcioniral in jih vodil s klopi.

Matjažu Keku bo čez nekaj dni potekla pogodba v dobi, ko se je podpisal pod drugo uvrstitev slovenskih nogometašev (svojo prvo) na euro. A nato je sledil že večkrat videni scenarij: naša izbrana vrsta po odmevnem uspehu ni več ponovila tiste zbranosti in odločnosti. Ker pa je vrhunski šport splet prepletajočih se čustev, ki jim botrujejo zmage in porazi, je povsem jasno, da po teh sedanjih kvalifikacijah z bilanco šestih tekem brez zmage in skupno le tremi doseženimi goli (vsemi tremi v mreži Švedske) status selektorja s strokovnimi sodelavci nikakor ni več tako čvrst kot nazadnje pomladi ob uspešnih dodatnih kvalifikacijah s Slovaško (0:0 v Bratislavi, 1:0 v Ljubljani) za obstanek v skupini B lige narodov.

Mariborčan glede nadaljevanja svoje nogometne transverzale takoj po tekmi v Stockholmu – pričakovano – ni razkril ničesar revolucionarnega. Dopustil si je možnost odhoda že ob besedah, da nasledniku ne bi rad pustil pogorišča, razočaranja nad celotno jesensko bero seveda ni mogel skriti. Prav ta zadnja tekma v Stockholmu je potrdila, da še vedno obstaja čvrsta vez med njim in moštvom na igrišču. Drugače ne bi slovenski nogometaši v predstavi brez klasičnega tekmovalnega adrenalina smiselno in zbrano razdirali napade gostiteljev ter poskušali z ustvarjalno igro zabiti gol. Po suši na štirih tekmah zapored so tako končno tudi zadeli, strelec je bil Timi Max Elšnik.

Po zadnjem nastopu v teh kvalifikacijah je potrdil, da še naprej verjame Kekovemu odnosu, pristopu in načinu dela, vse je utemeljil tudi s svojo zgodbo. »Ko me je pol Slovenije po lanski prvi tekmi na evropskem prvenstvu z Danci želelo odsloviti iz udarne enajsterice, mi je selektor ponudil novo priložnost, nakar sem odigral odlično tekmo s Srbijo, mu zaupanje tudi vrnil s podajo. Slačilnica bo vedno stala za njim, tako kot on stoji za nami,« nam je pripovedoval v hodniku mogočne nacionalne nogometne arene na obrobju Stockholma in se le nasmehnil ob vprašanju, v kolikšni meri ga bolijo kritike zadnjih dni tako v domači športni javnosti kot nazadnje s tribun po gladkem porazu s Kosovom.

»Ah, igram pri klubu (Crvena zvezda, o. p.), kjer so takšne kritike, ki jih omenjate, kot mačji kašelj,« si ni težko predstavljati pritiska, s katerim se dnevno sooča v temperamentni srbski metropoli pri nekdanjem evropskem klubskem prvaku ...

Nekoč morda Zahović ali Riera

S Kekom in odnosom do kritik je zgodba drugačna. Slovenskega selektorja te bolijo bolj, večkrat je bilo to ob javnih nastopih v zadnjem tednu zaznati iz njegovih besed. Seveda je glede žalitev treba začrtati mejni kamen dobrega okusa, da pa vsaj nekateri na igrišču ne delujejo kot pred enim letom in delno tudi še letos pomladi, je vidno tudi iz zadnje vrste tribun.

Kdo bi lahko nasledil sedanjega selektorja? Glas ljudstva – predvsem pod Pohorjem – ponuja njegovega someščana Zlatka Zahovića, zadnji dosežki potiskajo v ospredje Alberta Riero. In res: nogometna reprezentanca je še edina iz družine vidnejših ekipnih panog v Sloveniji, ki ni imela selektorja iz tujine.

Odločitev pa mora biti temeljita in z jasno postavljeno hierarhijo. Tisti, ki je na vrhu te pri NZS, predsednik Radenko Mijatović, je na letališču Årlanda ob odhodu iz Stockholma dejal, da je časa za strategijo in poteze več kot dovolj (naslednje tekmovalno obdobje se bo za Slovenijo začelo septembra 2026) ter da je Kek vrhunski strokovnjak ...