Slovenski odbojkarji začenjajo novo poglavje: Soli ima sladke skrbi

Dobrodelna tekma Tineta Urnauta je poskrbela za stopnjevanje napetosti med ljubitelji odbojke, ki nestrpno pričakujejo še eno dolgo reprezentančno poletje. To bo za slovensko izbrano vrsto v marsičem prelomno. Selektor Fabio Soli je pred navidez nehvaležno nalogo, pri kateri zaradi uvajanja mlajših igralcev in spremembe sistema rezultat ne bo smel trpeti. V igri je veliko več kot »le« uvrstitev na zaključni turnir lige narodov, vsaka točka bi se lahko v lovu na dragoceno vozovnico za Los Angeles 2028 izkazala za odločilno.

Z olimpijsko zgodbo v Parizu, kjer ni manjkalo veliko, da bi se s kolajno spremenila v pravljico, se je zaprlo glavno poglavje zlatega rodu. A zgodba še traja, nekaj nosilcev igre (Klemen Čebulj, Gregor Ropret, ...) je zaprlo reprezentančna vrata, številni pa še vztrajajo. »V Parizu smo edini premagali Francoze, na koncu olimpijske prvake,« se spominja Alen Pajenk, ki tudi pri 40 letih ostaja nepogrešljivi člen izbrane vrste in na voljo selektorju Soliju.

Italijanski strokovnjak ni imel veliko časa za uigravanje udarne postave, kot zadnji so se reprezentanci šele v minulem tednu pridružili Sašo Štalekar, Rok Možič in Jan Kozamernik. Največ izzivov ima reprezentanca na mestu organizatorja igre. Zdi se, da je Solija bolj prepričal Nejc Najdič, ki s 196 centimetri lahko pomembno vpliva tudi na igro v bloku. »Liga narodov se hitro približuje, jasno je, da še ne bomo uigrani, a moramo hitro najti našo pravo igro, saj v ostrem ritmu priložnosti za izboljšave in treninge ne bo veliko,« 46-letni trener ne skriva, da so pred njim številne težke odločitve.

Možič glavni adut v napadu

»Najprej si želimo priti na F8, to je osnovni cilj, potem pa bomo gledali proti drugemu delu poletja in evropskemu prvenstvu. Za nas je pomembno, da bo v Italiji. Zagotovo bomo imeli glasno podporo navijačev, takrat vedno igramo še bolje,« poudarja Možič, ki postaja glavni slovenski adut v napadu. V zadnjih letih je bila Slovenija že prisiljena igrati brez korektorja, zdaj ima Soli sladke skrbi. Tonček Štern ima za seboj učinkovito sezono pri ACH Volleyju, ki mu ni pobrala preveč moči, Nik Mujanović pa hitro stopa po poti največjih zvezdnikov svetovne odbojke; popravil je tudi igro na sprejemu.

Z veliko neznankami, a dobrim izhodiščem se Slovenija podaja na dolgo pot v Linyji na Kitajsko, kjer jih čaka prvi od (vsaj) treh turnirjev lige narodov v tem poletju. Sistem točkovanja na svetovni lestvici ne dovoljuje spodrsljajev, Slovenija bi ob zmagi s 3:0 nad domačo Kitajsko prejela le 2,24 točke, že ob zmagi s 3:2 bi jih skoraj 13 izgubila. Na prvem preizkusu jih čakajo še favorizirani Poljaki, Kubanci in za Slovence tradicionalno neugodni tekmeci iz Japonske.

Po vrnitvi v domovino bo v Stožicah sledil prvi vrhunec poletja, ki bo znova napolnil tribune, drugi bo v jesenskih dneh na italijanskih tleh. Slovenci bodo branili bronasto kolajno iz Rima. »Takoj podpišem, da bi se ta niz nadaljeval,« se je Pajenk dobre volje podal v štiri mesece dolgo reprezentančno zgodbo.