Slovensko alpsko smučanje je v olimpijski zimi močno padlo

Čeprav nižje temperature in hladen veter zadnjih dni še niso povsem prikimali spoznanju o prihodu pomladi, je na dlani, da se smučišča zapirajo, sneg kopni, v športnih prodajalnah zdaj namesto smuči, palic in rokavic ponujajo kolesa, pohodno obutev, nogometne žoge. Spomin na olimpijsko zimo pa iz zornega kota tradicionalnega slovenskega privrženca alpskega smučanja ne bo lep. Voz se je pogreznil še nižje, kot je bil, ni bilo niti želenih stopničk niti vidnega dosežka na olimpijskih igrah. »Drži, ne moremo mirno spati, a vsaj v nekaterih disciplinah zgodba le ni tako črna, kot si morda mislite,« je ob uradnem slovesu od tekmovalnega športa Ane Bucik Jogan dejal Uroš Zupan, direktor domače krovne smučarske organizacije, ki seveda pod svojo streho združuje različne panoge na snegu. Že dolga desetletja je sicer jasno: največji odmev pri nas prinaša utrip alpskega smučanja in smučarskih skokov. Slednji so zaradi imenitnih rezultatov na Slovenskem krepko na vrhu, alpska zgodba pa ohranja svojo prepoznavnost, kar ne nazadnje potrjuje tudi obisk tekem najvišje ravni v Kranjski Gori. Le da se zdaj dogaja, da navzoči občudujejo Mikaelo Shiffrin, Federico Brignone, Saro Hector, Marca Odermatta, Henrika Kristoffersena in se le še nostalgično spominjajo časov, ko so tako po podkorenski strmini kot še po vseh drugih v pisani tekmovalni sezoni drveli naši asi.

Pred natanko 40 leti je bil pogled na končno slalomsko razvrstitev sezone sanjski: na vrhu Rok Petrovič, drugo mesto pa so si razdelili Bojan Križaj, Ingemar Stenmark in Paul Frommelt. Dve desetletji pozneje, torej ob koncu zime 2006, pa je vsa svetovna smučarska elita, tudi s takrat že dolgo upokojenim Stenmarkom, prišla v Kranjsko Goro na spektakularno poslovilno tekmo Jureta Koširja. Slovesa ob koncu olimpijske štiriletke so povsem običajna, tako pred dnevi nista presenetila zdaj tudi uradna odhoda iz tekmovalnega utripa Ilke Štuhec in omenjene Ane. Že tako razredčena slovenska izbrana vrsta je še bolj zdesetkana, ne nazadnje je bilo prav žalostno spremljati sicer prav lep finale sezone na Norveškem, kjer je v zadnjih dveh dneh slalomskih in veleslalomskih preizkušenj naša ekipa imela le enega sodelujočega – Žana Kranjca. Pa še ta srebrni olimpijec iz Pekinga 2022 ni bil konkurenčen svojim dolgoletnim tekmecem kot tudi ne komu od predstavnikov novega smučarskega vala – med 22 uvrščenimi je zasedel 20. mesto ...

Tudi sezona hitrih disciplin kaj prida boljša glede učinka slovenskih reprezentantov ni bila in jasno je, da je opozorilna lučka okvare še bolj opazna kot v preteklosti. In če se je morda kdo sprijaznil, da je konkurenca vodilnih Švicarjev, Avstrijcev ali Norvežanov preprosto premočna, ne gre v račun, da tudi na domačem prvenstvu naši tekmovalci prepuščajo vodilna mesta manj znanim gostom iz tujine, ki sicer nikakor ne sodijo med smetano smučarskega športa. Državni prvak v slalomu je denimo postal Klemen Kosi, a v absolutni konkurenci je zasedel 7. mesto. Veleslalomsko lovoriko in tudi absolutno zmago je osvojil Miha Oserban, pri 19 letih dejansko up prihodnosti, a naslednji slovenski tekmovalec je bil komaj 11. Tudi pri dekletih bistveno drugačne zgodbe ni bilo, zapisano bo pač, da sta naslova osvojili Nika Tomšič in Caterina Sinigoi. Obe vedri in prijazni dekleti, a na tekmovališčih ne povsem prepoznavni. Res pa je slednja, doma iz Nabrežine pri Trstu, kot članica novogoriškega kluba storila osebni korak naprej s prihodom k slovenski reprezentanci ter pri 22 letih prižiga vsaj malo luči v domačem mračnem smučarskem predoru.

Vrnitev Andreje in Neje

»Seveda se bosta poznala odhoda Ane in Ilke, po slovesu slednje bomo zdaj očitno nekaj časa brez tekmovalke v hitrih disciplinah, toda obenem verjamem, da se nam bo odprlo v slalomu in veleslalomu. Sploh, ker je pred vrati vrnitev Andreje Slokar in Neje Dvornik,« ostaja Zupan optimist.

Pogodbo na smučarski zvezi ima, podobno kot drugi zaposleni ter samostojni podjetniki, do 30. aprila letos, vedno je tako, da se ta izteče ob koncu olimpijskega cikla. Pričakovati je, da bo vlogo direktorja opravljal še v prihodnje. Pri tem ni razpisa, temveč gre za predlog predsednika zveze. In kolikor nam razkrivajo smučarski viri, bi bilo zelo presenetljivo, če Luka Steiner, pred kratkim izvoljeni predsednik SZS za novo štiriletno obdobje, na sestanku, ki bo na zvezi 16. aprila, prav Zupana kot jasnega kandidata ne bi predlagal za direktorja. Pred obema kot tudi vodjo zbora za alpsko smučanje pa je ogromno dela – Slovenija se je namreč kot tradicionalna dežela smučarskih panog na belih strminah zelo oddaljila od svojega tekmovalnega ugleda.