Španski trenerji se »šlepajo« na račun najboljših

Pred tednom dni je Darko Milanič končal trenersko poglavje pri klubu Al Wahda v Združenih arabskih emiratih. Izolan in trener z največ lovorikami v Sloveniji je že v »domači oskrbi« in še vedno lačen trenerskih izzivov, čeprav se je tudi zadnji razpletel vse prej kot ponesrečeno.

Nasprotno, s tretjim mestom je nemara celo presegel rezultatske cilje vodstva kluba. Nekdanji kapetan prvega in še vedno najuspešnejšega rodu slovenske nogometne reprezentance je Al Wahd popeljal do azijske lige prvakov.

Dobrodošli domov. Tudi v domači Izoli je v teh dnevih podobno kot na Arabskem polotoku, zelo vroče.

»Da, lepo je in prija mi. Ne počivam, imamo zelo pestre dneve, saj razširjamo dom. Najtežje je, ko imaš na voljo veliko hišo, a v njej ni življenja in živahnosti, ko se vrneš.«

Tudi lansko leto ste v tem obdobju končali službovanje v ZAE, a ste se ob koncu leta vrnili. Je na vidiku še tretja vrnitev?

»Moje trenersko poglavje se ne bliže koncu, moj cilj je 1000 tekem v vlogi trenerja. Še kakšno četrtino mi jih manjka ali kakšnih 10 let. ZAE je majhna država, vsak od vodilnih se med seboj dobro pozna, vsi vse vedo, kako kdo deluje, kako razmišlja, kakšen človek je. In v klubih, v katerih sem deloval, sem bil spoštovan in sem preživel celo pogodbo. To je za trenerja zelo pomembno in dobro priporočilo. Zato je le vprašanje trenutka, kdaj se bom vrnil.«

Maribor je vodil v ligi prvakov. FOTO: Tadej Regent

Torej še kako dobro velja pravilo, da mora vsak trener imeti vselej pripravljene kovčke.

»Negativna posebnost delovanja v tem delu sveta je prav ta nepredvidljivost. In neučakanost tamkajšnjih ljudi. Po drugi strani so tega vajeni. Tu se vodstva klubov zelo hitro menjavajo in vsako novo vodstvo pripelje nekoga svojega, trenerje in igralce. Zato so takšne menjave zelo pogoste. Toda zelo, zelo presenečen sem bil, da mi klub ni podaljšal pogodbe. Naredil sem vrhunski izid in v zelo močni konkurenci trenerjev, ki nekaj pomenijo v Španiji, na Portugalskem ali kjerkoli drugje. Imel sem odlične sodelavce, bili smo povezani in postali smo prijatelji. Natanko so vedeli, kakšna je hierarhija, kaj počnejo in kako jaz delujem. Dobro delo so hitro prepoznali drugi, pomočnik, Mariborčan Sandro Bloudek, je že postal del strokovnega štaba pri zagrebškem Dinamu.«

V čem se razlikuje trenerski poklic v Evropi ali na Arabskem polotoku?

»V trenerskem smislu je zelo podobno, zelo zahtevno. Kar zadeva zasebno življenje, pa si zelo omejen. Zaradi izjemne vročine se zadržuješ v notranjih prostorih. Tisti, ki si lahko privoščijo hišne pomočnike, imajo tako rekoč popoln servis. Nimaš toliko opravkov, kot jih imaš doma. Jaz, ki se obnašam tipično slovensko in želim narediti vse sam, enako tudi soproga, ostanem brez teh malih nalog. Zmanjka jih in potem počasi postajaš len. Sicer je lepo, ko ti ni treba opravljati vsega in skrbeti za vse, in se živciraš le zaradi službe, a sproža lenobo, nelagodje. Sicer je življenje zelo umirjeno.«

Je eden najbolj uspešnih slovenskih trenerjev. FOTO: Jure Eržen

Ima Abu Dabi podoben sloves kot Dubaj, ki je zelo živahno in turistično oblegano mesto?

»Poldrugo leto sem živel in deloval v Abu Dabiju in čisto vsi, ki poznajo njegove značilnosti, so si enotni v tem, da je v primerjavi z Dubajem tukaj zelo pozitivno vzdušje, da so odlične razmere za delo in življenje. Tukaj ni gneče, ni velikih razdalj, stresa v prometu, in ravno dovolj veliko mesto je. Potrebuješ le velik avtomobil, gorivo je poceni. V Dubaju prevladuje turizem, prideš, opazuješ lučke in se vrneš v umirjeni Abu Dabi. Tu je še veliko tujih delavcev iz revnejših azijskih držav, domačih prebivalcev je le dobra desetina.«

Sosednja Savdska Arabija postaja klubska nogometna velesila, toda zdi se, da v ZAE nekaj delajo bolje. In z manj denarja. Kako vidite nogometni razvoj?

»Čeprav nisem spremljal tako pozorno, so razlike v zadnjih letih očitne. Nekoč so tukaj prevladovali tujci. Tisti, ki so se prišli igralsko upokojit in vzet še nekaj denarja. Domači igralci so bili privilegirani. Ker jih je malo, je to avtomatično pomenilo, da je bilo tudi malo dobrih. Zato so dobri imeli vse, kar so želeli, imeli so potuho in jim je bilo postlano z rožicami. V zadnjih letih pa se klubi odločajo za mlade igralce. Tu velja pravilo, da ima lahko vsak klub pet tujcev starejših od 23 let in še pet mlajših. Tem pravijo 'rezidenti', med njimi bo tudi Marcel Ratnik. On ne bo imel statusa profesionalca, temveč 'rezidenta'. Potem imajo klubi še B moštva, ki imajo spet veliko rezidentov. Ker je dovolj denarja, kupujejo kakovostne Brazilce in druge nadarjene mlade nogometaše. Zato prihaja vedno več motiviranih mladih igralcev, v seštevku so tudi moštva boljša in se igra dober, boljši nogomet. Posledično je manj prostora za domače igralce, toda to je sprožilo tudi pozitiven obrat. Domači igralci so dejansko videli, da morajo postati profesionalci. To so dojeli in s tem so postali boljši. Veljalo je prepričanje, da se domačim igralcem ni treba premakniti, potem pa vidiš, da so izjemno disciplinirani, poslušni, sledijo zahtevam trenerjev, so točni, ne zamujajo. V tem so le še Afričani v svojem filmu.«

Je Marcel Ratnik naredil napako, ker je namesto evropskega izziva sprejel arabskega in prestopil k Al Ainu.

»Mislim, da ni naredil napake. Sicer bo čas pokazal pravilnost njegove odločitve, ampak šel je v res velik klub, ki tekmuje in je viden na velikem tržišču. Lansko leto je bil azijski prvak. Zanj zelo pomembno bo, kako se bo obnašal. Tu je pomembno, da si spoštljiv, da si popoln profesionalec in kot osebnostno celovit. Zgled je lahko nekdanji igralec Maribora Sašo Ivković. Tu je že šest let in maksimalno izkorišča svoj igralski potencial ter zrelost. Igra stalno in dobro, primerno je plačan, živi na zelo visoki ravni. Ampak, Marcel je šel res v velik klub.«

Odlikuje ga preudarnost. FOTO: Blaž Samec

V nogometnem smislu bo zahtevno tudi privajanje na tamkajšnje vremenske razmere ...

»To je še ena posebnost, ki je vodilni možje ne razumejo najbolje. Dobro vedo, kako zahtevne so igralne razmere na peklenski vročini in da so za vsakega novinca, ki ne prihaja iz tega dela sveta, tako rekoč nemogoče, a se jezijo. Po prvih mesecih se čudijo, kakšnega igralca so pripeljali, takšnega, ki ne more teči, nima moči ipd. A so jih dobro videli in 'pregledali', ko so jih kupovali. Ko pride zimsko obdobje, so razlike v kakovosti tujcev proti domačim takoj očitne. Toda treba je zdržati do takrat in tudi za Marcela bo, z božjo voljo (Inshallah, op. p.), kot tam pravijo za domala vsako stvar, najbolj pomembno, da bo takoj poskušal preživeti prve peklenske mesece. Ti se vrnejo ob koncu sezone, zadnje tekme so bile res mučne za gledati, žoga je počasna, vse se dogaja v peš ritmu.«

Za vami je že 21. leto delovanja v članski konkurenci. Kako se kosate z novimi trendi, se je vaš trenerski modus operandi spremenil in žanjete sadove minulega dela?

»Niti po naključju. Vsak dan se borim in komaj čakam, da lahko opravljam svoje delo. Vsak trenutek moram biti stoodstoten, zbran, se dokazovati in vleči pravilne poteze. V ZAE je to še posebej pomembno, ker natančno spremljajo tvoje delo.«

Ste še pripravljeni biti inovativni ali zgolj opravljati poslanstvo po najboljših močeh?

»Če sem odkrit, ne mislim, da sem sposoben biti inovativen. To pomeni, da se držim svojih osnov. Neko všečnost moraš imeti, a ne zato, da bi šel na glavo, želim, da mi je lepo v tem, kako igramo, kako kombiniramo in kako smo razigrani. Arabci radi vidijo romantiko. Tudi meni ni tuja. Kot trener želim biti vselej kakovosten, toda to ne pomeni, da moram biti 'profesor'. Pri Al Wahdi sem na primer dobil izrecno nalogo, da ne izumljam tople vode. In je nisem. Delal sem to, kar sem moral, brez zapletenih zahtev sem izbiral in postavljal igralce, a se držal osnovnih načel. Fantje so to obvladali, sprejeli in razumeli. Užival sem v tem, imel pa sem srečo, da sem imel na voljo moštvo in igralce, ki so lahko prevladovali s posestjo žoge.«

Kako gledate na fenomen španskih trenerjev, ki so osvojili tudi Slovenijo?

»To vprašanje me veseli. Vrh glave jih imam, na živce mi gredo in to želim povedati na glas. Zakaj? Nisem jezen na najboljše, na vrh pridejo vselej najboljši in njim vsa čast, toda zaradi njihovih uspehov se 'šlepa' še veliko drugih, ki niso boljši, a onemogočajo druge. Dobivajo več priložnosti in možnosti, da se pokažejo. A je tudi med nogometaši podobne kakovosti tako, da so Portugalci, Brazilci ali katerikoli drugi, ki so ta čas v trendu, v prednosti.«

Ste spremljali slovensko ligo?

»Zelo površno, Celje je bilo zelo uspešno v Evropi, manj v prvenstvu. Zakaj, ne vem, nisem jih gledal tako pogosto, da bi vedel, kaj delajo, kaj ponavljajo in tako naprej. Bili so všečni. Olimpija je ob koncu sezone padla, najbrž tudi zaradi tega, ker trener in igralci niso vedeli, kaj jim prinaša prihodnost. Vedno je dobro, da se vnaprej ve, kaj bo. Maribor? Tu gre predvsem v sprejemanju nekoga, ki je lastnik. To je tudi vse, kar lahko povem o slovenski ligi.«

Slovenska reprezentanca je tudi po lanskem evropskem prvenstvu v dobri formi. Vas preseneča?

»Mislim, da ima to, kar mora imeti, dobro vzdušje. Ta pa s kakovostjo in dobrim vodenja prinese uspešno zgodbo. Lepa je in dejansko si reprezentanca zasluži vse pohvale, pohvala gre igralcem in selektorju Matjažu Keku, ki so znali motivirati tudi navijače.«

Zlatko Zahović?

»Kratek bom. Toliko znanja, uspehov, smiselnih stvari, energije, ki jo ima, zahtevajo njegovo vrnitev.«