
Galerija

Preden so smučišča zavzeli skoki čez velike skakalnice, vožnja po ovirah in triki iz snežnih parkov, je na belih strminah obstajal šport, ki danes zveni skoraj kot urbana legenda: balet na smučeh. Tekmovalci so po gladkem pobočju drseli v ritmu glasbe, izvajali piruete, delali skoke in akrobacije – in ob tem pogosto nosili kostume, ki so kričali po osemdesetih. Šport so pozneje preimenovali v akrobatsko smučanje, a bistvo je ostalo isto: mešanica smučanja, akrobatike in skorajda odrske predstave.
Balet na smučeh se je razvil v okviru zgodnjega prostega sloga, ko so se smučarji v 60. in 70. letih začeli odmikati od stroge tekmovalne »šole« in na snegu iskali več svobode ter stila. Med pionirji je bil Bob Howard, ki je pozneje opisal, da je bil prosti slog v tistem času dobesedno upor proti pravilom. Kako je to izgledalo v praksi? Tekmovalec je imel približno minuto in pol časa, da zgradi rutino na glasbo: prehodi, obrati, poskoki, drobne koreografije in čim več izvirnosti. Sodniki so točkovali kombinacijo težavnosti, izvedbe in umetniškega vtisa – podobno kot pri umetnostnem drsanju, le da se je vse dogajalo na smučeh.
In ja – ta nenavadni šport je okusil tudi olimpijske strmine. Na zimskih olimpijskih igrah v Calgaryju 1988 in Albertvillu 1992 je bil predstavitvena disciplina, a nikoli ni postal »polnopravni« olimpijski šport z medaljami. Po začetnem navdušenju je počasi izginil iz programa, po Lillehammerju 1994 pa ga na OI ni bilo več.
Čeprav je balet na smučeh kot tekmovalna disciplina sčasoma ugasnil, njegov odtis ni izginil. Prav nasprotno: ideja, da se na smučeh »gradi predstavo« in da štejeta slog ter kreativnost, je danes vpisana v DNK sodobnega prostega sloga – samo kostumi so (večinoma) malo manj bleščeči.