Strogi sodniki na dirki po Italiji: uriniranje v bidone strogo prepovedano, kazni tudi zaradi nepravilne rabe oblačil

Na dirki po Italiji zatišje pred viharjem ni trajalo dolgo, prvemu pravemu dnevu premora je sledil eksploziven vstop v drugi teden, ko se je z edinim kronometrom boj za skupno zmago znova razplamtel. Sledilo je bolj umirjeno nadaljevanje, danes pa je na vrsti zelo zahtevna etapa z dolgim zaključnim vzponom na Pilo (16,6 km, 7 %). Na Giru pa kot vedno niso v ospredju le boji kolesarjev, za marsikoga najlepša tritedenska dirka je pogosto tudi kaotična in zaznamovana z odločitvami prirediteljev. Kolesarjem je v prvi polovici dirke nekajkrat že zavrela kri, še bolj jim bo, ko bodo morali odpreti denarnico.

V dveh tednih dirkanja na italijanskih in bolgarskih cestah je bilo zanimivo spremljati tudi odločitve sodnikov, ki gledajo pod prste tako kolesarjem kot osebju v spremljevalnih avtomobilih. Pravila so stroga in jasno določena, veliko kazni pa je bilo povezanih z uriniranjem tekmovalcev na javnih krajih med etapo. »Da bi zaščitili ugled dirke po Italiji, vse kolesarje opozarjamo, naj ne urinirajo v bidone med etapo, saj bomo to kaznovali,« je ob poročilo o kaznih zapisalo sodniško razsodišče. Za zdaj se zaradi tega prestopka še nihče ni znašel na zatožni klopi, pozneje pa je Victor Campenaerts priznal, da je on zakrivil ta domnevni »prekršek«: »Raje uriniram v bidon kot nekomu v rože pred hišo.«

Za uriniranje na javnem mestu med dirko je predvidenih 200 švicarskih frankov kazni. Posebej strogi so sodniki pri primerih uriniranja med zaprto vožnjo, ki navadno poteka v mestnih središčih, kjer kolesarje spremlja veliko gledalcev, nasprotno pa žirija rada pogleda stran, če se peloton ustavi za skupinsko uriniranje nekje na polju v delu etape, ko televizijske kamere še ne sledijo tako natančno vsakemu obratu pedal v pelotonu.

Kazen za prehitro veselje

V prvem tednu je Mednarodna kolesarska zveza (UCI) zbrala za več kot 6000 švicarskih frankov kazni, podelili so tudi rumeni karton Christianu Scaroniju, in to za nenavaden prestopek. Italijan se je namreč veselil uspeha sotekmovalca pri Astani Thomasa Silve, še preden je Urugvajec prečkal ciljno črto, to pa je bilo po mnenju UCI nesprejemljivo vedenje. Še bolj nenavadno je, da je to ustaljena praksa med kolesarji v hitrih zaključkih, pomočniki v pelotonu imajo velikokrat še pred ciljno črto dober občutek, kdo jo bo prečkal prvi in začnejo slaviti, če je najhitrejši njihov kapetan.

Nekaj kazni so sodniki podelili tudi zaradi nepravilne rabe oblačil. Johan Price-Pejtersen je, denimo, dobil 500 švicarskih frankov kazni, odvzeli so mu tudi 25 UCI točk, ker je v 3. etapi na nepravilen in domnevno nevaren način slekel in nato odvrgel dežno jakno. Strogo prepovedano je tudi snemanje čelade med etapo, v praksi pa je pravilo težko dosledno upoštevati. Kolesarji so na začetku etape vedno oblečeni bolj kot v hitrih zaključkih, snemanje kape ali traku pa ne more potekati drugače, kot da čelada za trenutek zapusti glavo kolesarja. Če jih pri tem zaloti sodnik, sledi opozorilo, če imajo smolo, tudi 200 frankov kazni.

Tekmovalci jih sicer ne poravnajo iz lastnega žepa, vse prejete globe (vključno s prometnimi) na etapni dirki v ekipi seštejejo in odštejejo od prejetih nagrad. Kazni zaradi (namerno ali ne) neprevidne vožnje lahko prejmejo tudi športni direktorji, ki ne upoštevajo opozoril sodnikov glede prehitevanja, položaja v avtomobilski karavani ali pri dajanju zavetrja svojim kolesarjem, ko se po padcu ali tehničnih težavah vračajo v glavnino.