Tadej Pogačar naslikal svojo Mono Lizo

Tadej Pogačar (UAE) je naslikal svojo Giocondo, so ob čisti desetici v Gazzetti dello Sport ocenili prvo zmago slovenskega šampiona na dirki Milano–Sanremo. Slovenci najslavnejšo mojstrovino Leonadra da Vincija poznamo kot Mono Lizo, v soboto pa smo spoznali, da imamo v 27-letniku s Klanca pri Komendi ne le najboljšega kolesarja na svetu, temveč tudi nepopustljivega borca in športnega virtuoza, ki z mojstrovinami na noge dviga navijače po vsej zemeljski obli.

Strast, katarza, vstajenje, so le nekatera od duševnih stanj, s katerimi so novinarji in komentatorji orisali to, kar so doživeli ob ligurijski obali. Pogačar je nekaj nemogočega spremenil v nekaj nepozabnega, so srž njegovega podviga ujeli pri spletni strani Cyclingnews.

Kdor je zamudil 117. dirko Milano–Sanremo, ni videl Pogačarjevega padca pri hitrosti 50 km/h dobrih 32 km pred ciljem. Ni videl, kako se je pobral, se skupaj z moštvenimi kolegi podal v divji lov za glavnino, jo ujel in napadel. Ko je to storil prvič na vzponu na Cipresso, sta z njim ostala le Mathieu van der Poel (Alpecin Premier Tech) in Tom Pidcock (Pinarello Q36.5). Ko je spet skočil na poti na Poggio, mu je sledil le Pidcock, s katerim sta se po vratolomnem spustu v Sanremo udarila v šprintu. Pogačar je zmagal, čeprav so izpod raztrganega dresa svetovnega prvaka zevale odrgnine in podplutbe.

Nekaj sekund je potreboval, da je doumel, kaj se je zgodilo. Nato je zmagoslavno stisnil pest in zakričal. Na družbenih omrežjih so deževale ocene, da je bil to eden od Pogačarjevih največjih podvigov, pa tudi, da smo bili priča morda najboljši dirki v sodobnem kolesarstvu.

Nerešljiva uganka od leta 2020

Za Pogačarja je bila zmaga konec čakanja, ki se je začelo leta 2020. Za njim je bilo na spomeniku, ki mu zaradi neselektivne trase najmanj ustreza, pet neuspešnih naskokov na vrh, čeprav je v minulih letih že pokazal, da je najmočnejši.

»V Sanremo pridem samo še na fokačo. Lahko neham vsak teden ali celo dvakrat na teden trenirati v Sanremu. Ta dirka zahteva veliko napora, tudi psihično, je ena od najbolj nepredvidljivih dirk na svetu,« je Pogačar razkril, koliko dela je vložil v to, da je zbirki lovorik dodal četrti spomenik. Za osvojitev vseh največjih klasičnih dirk mu manjka le Pariz–Roubaix, kjer je lani ob prvem nastopu zasedel 2. mesto.

Z zmago bi postal četrti kolesar s spomeniškim kariernim »grand slamom«, ki so ga osvojili le Roger de Vlaemnick, Rik Van Looy in Eddy Merckx. Ta 80-letni Belgijec je prepričan, da lahko Pogačar čez slabe tri tedne v Roubaixu dokonča zbirko. »Vsekakor lahko zmaga. Zdaj je jasno, da zanj ni omejitev,« je za Gazzetto dello Sport povedal Merckx. Pogačar bo nekaj dni še čutil bolečine zaradi padca, a se bo kmalu osredotočil na naslednje cilje: »Tako sem srečen, da sem zmagal v Sanremu, da je vse, kar pride na vrsto, v redu. Ne bom si razbijal glave. Poskusil bom okrevati in videti, kako bodo potekale belgijske dirke. Seveda je forma dobra in v Flandrijo ter Roubaix bom šel z močno ekipo. Na obeh dirkah gremo na zmago.«