Tilen Kodrin: Kot bi mi nekdo zarinil nož v srce

Tilen Kodrin je poleg Blaža Janca, Boruta Mačkovška in Nika Henigmana eden od štirih slovenskih rokometašev na 17. evropskem prvenstvu, ki so leta 2017 osvojili bronasto kolajno na svetovnem prvenstvu v Franciji. Celjan je eden od najbolj standardnih reprezentantov selektorja Uroša Zormana. Že prej se je včlanil v klub 100 po številu nastopov ter na EHF euru 2026 prebil mejo 200 zadetkov za izbrano vrsto. Obeta si, da bo Slovenija, ki je v Oslu izpolnila osnovni cilj, v glavnem delu v Malmöju vse do konca v igri za napredovanje v polfinale.

Vstopili ste v deseto leto reprezentančne kariere. Hitro leti čas, kajne?

»Res, hitro. Debitiral sem na kvalifikacijski tekmi proti Švici v Velenju (2. novembra 2016; op. p.) in potem že na svojem prvem velikem tekmovanju osvojil kolajno. Neverjetno, nikoli ne bi rekel. Prideš kot najmlajši, 'zelenec', se malo obrneš naokrog in si že med tremi najstarejšimi. Ampak leta so samo številke.«

Bilo je veliko vzponov. Omenjeni bron, polfinale EP 2020, pa nastop na OI 2024. Tudi nekaj padcev, denimo na zadnjem SP v Zagrebu. Kako gledate na preteklih devet let?

»Ponosen sem na vse, kar smo dosegli, ampak če sem iskren, me bo vedno bolelo to četrto mesto z olimpijskih iger v Parizu. Ko mi kdo čestita in mi reče bravo, bil si četrti na OI, se počutim, kot bi mi zabodel nož v srce. Bili smo tako blizu, pa na koncu ostali praznih rok. Velika škoda. Olimpijska medalja v našem športu šteje daleč največ.«

Zdi se, da je ta žalost trajala kar nekaj časa in se poznala tudi lani na SP, kjer niste bili pravi. Zdaj pa se krivulja spet dviga, mar ne? Prišlo je nekaj novih igralcev, nova energija.

»V športu nima smisla predolgo žalovati. Čas gre naprej, tekme gredo naprej. Dober si le toliko, kot si bil na zadnji tekmi in na zadnjem treningu. Treba je zgrabiti stvari v roke in iti naprej. S to malce spremenjeno reprezentanco smo dobili dobro energijo, smo prava »klapa« brez klanov ali nekih skupin.«

Toda tanka je linija med uspehom in polomom. Če bi v Oslu proti Švici obupali in izgubili za deset golov, se morda zdaj ne bi tako sproščeno pogovarjala v Malmöju.

»Tekma s Črno goro je bila čudna, naslednja s Švico pa sploh ne vem, kakšen pridevnik bi ji dal. Ob polčasu smo se dogovorili, da gremo na polno, a potem, ko smo prejeli tri gole in zaostali za devet, sem tudi sam že skoraj obupal. Izključitev Zormana je bila šok, energija se je obrnila, vse je šlo na našo stran in zmagali smo. To se zgodi mogoče enkrat na deset let. S Ferskimi otoki pa smo pokazali zares kakovostno predstavo, na kateri lahko gradimo.«

Šest je novincev na velikem tekmovanju in zelo dobro so se vklopili v ekipo, za kar ste zaslužni tudi vi nosilci.

»Veliko smo bili skupaj od začetka priprav, poznamo se že dolgo, veliko se družimo tudi v prostem času. Ti fantje so se izkazali, prevzeli tudi odgovornost. Dobili smo potrebno svežo kri.«

Bile so odpovedi, ne samo zaradi poškodb. Tudi vi ste mladi očka, leto in pol nazaj sta z Benjo dobila Lino. Vas ni zamikalo, da bi dali prednost družini in izpustili eno prvenstvo?

»V Slovenijo sem iz Nemčije prišel 28. decembra popoldne, priprave smo začeli 1. januarja. V klubu pa so nam dali prosto do 19. januarja. Mislim, da sem povedal dovolj.«

Sliši se mamljivo, 22 dni dopusta ...

»Čudovito bi bilo. Tudi ko prideš domov, so prvi trije dnevi kaos, potem pa spet rokomet, 1. januar je tak datum, da bi najraje zajokal. Torbe sem polnil s težkim srcem in »punci« pustil sami. A ko se postaviš na igrišče in zaslišiš himno, odigraš dobro tekmo, se vse poplača. Tega ne bom imel vedno, kariera je hitro minljiva. Še vedno rad pridem, sem s temi fanti in se imam super.«

Je bila Benja žalostna?

»Ni bila žalostna, absolutno me podpira. Sva pa dogovorjena, da jo prvič, ko bom imel januar prost, peljem v terme vsaj za kakšen teden. Za popolno sprostitev.«

Ali se hčerka že zaveda, da ste vrhunski športnik?

»Malo že, pride na tekme, kadar so dovolj zgodaj. Težko je bilo videti, ko je najprej po televiziji zajokala, ko me je videla. Zdaj pa že ima svoj dres in navija. To je res ena nora ljubezen. Žena in hčerka sta šli zdaj v Nemčijo, jaz pa, ko enkrat pridemo domov, poberem psa (francoski buldog, op. p.) in z avtom za njima.«

Kako je sprejel novo članico družine?

»Zelo lepo. Malo se bori za svojo pozornost, malo pa išče svoj mir in se skriva pred malo.«

Če bi dali na tehtnico talent in delo, kako je pri vas?

»Rekel bi 80:20 za delo oziroma vztrajnost.«

Navezan je na štirinožnega prijatelja. FOTO: Instagram

Mlada družina je srečna v Nemčiji, a se bo vrnila domov. FOTO: Instagram