Treniral tudi pod Savskim mostom

Klemen Stanovnik je – kar zadeva kolajne na velikih tekmovanjih – oral ledino slovenskega karateja ter se s srebrnimi in bronastimi črkami vpisal v zgodovino tega japonskega borilnega športa pri nas.

Pred dnevi je minilo 23 let od evropskega prvenstva v Santa Cruzu na Tenerifu, na katerem se je Stanovnik kot prvi slovenski karateist ovenčal s kolajno. V izjemno izenačenem finalu v kategoriji do 70 kilogramov je šele po podaljšku izgubil s Turkom Haldunom Alagasom, bolj kot zaključni pa mu je ostal v spominu polfinalni obračun, v katerem je po podobno hudem boju v zaključku strl odpor Belgijca Juniorja Lefevra.

»Lefevre je že takrat – čeprav je bil zelo mlad – veljal za odličnega borca. Če se prav spominjam, je bil rezultat med nama neodločen, ko si je tekmec v zaključku privoščil veliko napako. Po nepisanem pravilu se v zadnjih trenutkih ne tvega, kar si je privoščil Junior. Napadel me je z udarcem v glavo, ki je bil premočan, zaradi česar si je prislužil kazen, tako da sta točka in nato zmaga pripadli meni,« je 47-letni Ljubljančan podoživel zmago nad Lefevrom, ki si je že leto pozneje v Beogradu izbojeval zlato lovoriko in jo ubranil v Euboei 1999. Leta 2000 se je v Münchnu – takrat že pod hrvaško zastavo – okitil tudi z naslovom svetovnega prvaka. »Junior je bil res šampion v pravem pomenu besede,« je na Lefevrov skalp ponosen Stanovnik, čigar podvig na Tenerifu nikakor ni bil naključen; navsezadnje je že leta 1994 zablestel z bronasto kolajno na svetovnem prvenstvu v Koti Kinabaluju v Maleziji.
 

Zaostrujejo tudi na Švedskem

»To so bili lepi časi, na katere imam čudovite spomine. Ko se zdaj ozrem, smo bili v primerjavi s tekmeci iz velesil res kot amaterji. Spominjam se, da sem šel poleti, ko je deževalo, trenirat pod Savski most, saj nismo imeli na voljo telovadnice,« je zavrtel nazaj kolo časa in pristavil, da je bil Karate klub Ljubljana v tistem obdobju zelo močan. »Imeli smo veliko dobrih karateistov. Skupaj smo vadili in rasli, prav vsi pa so prispevali svoj delež k uspehom, ki sem jih dosegel,« je najuspešnejši slovenski karateist hvaležen nekdanjim klubskim kolegom, med katerimi je posebej izpostavil Uroša Rozmana, Dareta Mavca, Braneta Tumo, Igorja Rauterja ter Polono Vilar in Marijano Jularić.

Stanovnik zdaj že pet let živi in dela na Švedskem. »Potem ko sem zaradi vse manjših generacij dijakov na srednji ekonomski šoli v Ljubljani ostal brez službe profesorja športne vzgoje in nisem dobil nove, sem se začel ozirati za delom v tujini in ga našel na četrti največji švedski gimnaziji v Lidköpingu. Na njej – v teh dneh seveda na daljavo – poučujem športno vzgojo, poleg tega sem kondicijski trener najobetavnejših švedskih teniških igralcev,« je razgrnil Ljubljančan, ki se z ženo Jasmino ob največjem švedskem jezeru Vänern počuti zelo dobro. Na vprašanje, kako komentira tamkajšnjo ohlapn(ejš)o bitko odgovornih proti bolezni covid-19, je odvrnil, da bo čas pokazal, ali je (bila) uspešna.

»Dejstvo je, da je Švedska glede na število prebivalcev (10,2 milijona) z več kot 3000 umrlimi za posledicami koronavirusa v tem boju za zdaj najslabša v Evropi. Kako se bo razpletalo naprej, nihče ne ve, toda pristojni tukaj že zaostrujejo ukrepe,« je pojasnil Stanovnik in opozoril, da sicer desna opozicija zelo kritizira levo usmerjeno vlado, kako se je lotila virusne krize, vendar pa ji ne meče polen pod noge. »Vodja Švedskih demokratov Jimmie Åkesson je, denimo, vladajoče pomiril z izjavo: 'Skupaj smo v tem, skupaj bomo to tudi premagali …'« je razkril Slovenec na začasnem delu na Švedskem, kjer se še vedno veliko ukvarja s športom, pri čemer je v zadnjem obdobju vzljubil tek – tudi na smučeh. Za katerega pa mora odpotovati na sever, saj v minulih zimah snega niti na jugu Skandinavije niso imeli kaj prida.