V hrbet sta mu gledala tudi Tyson in Holyfield

Na olimpijskih igrah leta 1992 v Barceloni je svoje mojstrstvo z zlato lovoriko v lahki kategoriji potrdil takrat šele 19-letni boksar Oscar De La Hoya. Izvrstni borec z vzdevkom »Zlati deček« je kot amater osvojil naslov ameriškega prvaka že pri 17 letih. Nekaj mesecev pozneje je kot najmlajši Američan zmagal na igrah dobre volje v Seattlu. To je bil zadnji športni uspeh, ki ga je proslavil skupaj z mamo Cecilio, ta naj bi si pred smrtjo zaradi raka na dojki zaželela, da bi njen sin nekoč postal olimpijski prvak.

»Strah me je bilo, da bi začel jokati. A nato sem se spomnil, da bi mi mama rekla: 'Ne joči, bodi vesel, saj si vendar osvojil zlato kolajno!'« je po zmagi v Barceloni nad tri leta starejšim Nemcem Marcom Rudolphom, znancem z največjih amaterskih tekmovanj, povedal De La Hoya.

Rodil se je v boksarsko družino mehiških priseljencev iz Los Angelesa, z boksom pa so se ukvarjali tudi dedek, oče in starejši brat. Ima tudi mlajšo sestro Ceci. Po uspehu v Barceloni je novembra 1992 začel profesionalno kariero in že po nekaj sekundah s tehničnim nokavtom opravil z rojakom Lamarjem Williamsom. Z 20 leti je osvojil prvi šampionski pas po različici WBO v superperesni kategoriji in pozneje zavladal tudi v lahki, polvelterski, velterski, polsrednji in srednji kategoriji. Postal je prvi kralj plačljivih televizijskih programov, saj sta ga po zaslužku – ocenjujejo, da je šlo za vsaj 700 milijonov dolarjev – prekosila šele Floyd Mayweather mlajši in Manny Pacquiao.

Prvič zares zaljubljen

Vplivna revija The Ring ga je izbrala za boksarja leta 1995, v letih 1997 in 1998 pa je zasedel vrh njihove lestvice, na kateri so mu v hrbet gledali vsi velikani tistega časa, tudi Mike Tyson in Evander Holyfield. De La Hoya je zaslovel s kombinacijami natančno odmerjenih udarcev in gibljivostjo, s čimer je bil strup za tekmece. Morda je najbolj odmevalo njegovo rivalstvo s kalifornijskim tekmecem Fernandom Vargasom, ki se je končalo s tehničnim nokavtom slednjega po 11 rundah v Las Vegasu leta 2002. Vargas je pozneje padel na dopinški kontroli.

V zaključku kariere je utrpel dva boleča poraza: prvega leta 2007 proti še vedno neporaženemu Mayweatherju, ki je po deljeni sodniški odločitvi rojaku odvzel šampionski pas velterske kategorije združenja WBC, drugega (ravno tako v Las Vegasu) dobro leto pozneje proti filipinskemu asu Pacquiau. »Srce se še želi boriti, a kaj lahko sploh še storiš, če se telo ne odzove? Moram razmišljati o načrtih za prihodnost,« je takrat dejal De La Hoya. Uradno se je upokojil aprila 2009 in se povsem posvetil promotorstvu s svojim podjetjem Golden Boy Promotions, ki se ob boksu ukvarja tudi z mešanimi borilnimi veščinami.

»Prvič v življenju sem zaljubljen,« o svoji trenutni partnerici Holly Sonders pravi De La Hoya, ki je v soboto praznoval 50. rojstni dan. Nekoč je prijateljeval z miss ZDA Shanno Moakler. Rodila mu je prvega otroka, hčerko Atiano, in ga pozneje obtožila, da je nasilnež in alkoholik, najdlje (od leta 2001) je bil v zvezi s pevko Millie Corretjer, s katero sta ločitveni postopek začela januarja letos in imata tri otroke. Že večkrat se je moral na sodišču braniti pred obtožbami o posilstvu, predlani pa je za časnik Los Angeles Times zatrdil, da ga je pri 13 letih na Havajih posilila ženska, starejša od 35 let ...