Včasih se počuti butelj

Nabor slovenskih hokejskih trenerjev, podobno kot igralcev, ni prav širok. Toda nekateri med njimi so se že vidno uveljavili na tujem, eden teh je vsekakor Nik Zupančič, pred leti selektor risov. Zdaj uspešno vodi moštvo poljskega kluba Unia Ošwiecim, s katerim se je v prvih dveh mesecih te sezone preizkusil tudi v ligi prvakov.

»Vstop v ligo prvakov je bil prvi takšen organizacijski zalogaj za ta klub. Na srečo pa sem si v vseh teh hokejskih letih nabral toliko poznanstev, da smo si prvo sezono lahko vsaj delno logistično olajšali,« je najprej poudaril Ljubljančan o učinku svojega moštva na ledu med evropsko elito pa dodal: »Poskusili smo s čvrstim pristopom v obrambi, v napadalnem delu moštva pa imamo toliko kakovosti, da znamo izkoriščati prednost igralca več. To je pač najvišja raven v Evropi in mi smo se iz tega našega premiernega nastopa veliko naučili.«

Poljski prvaki so se sicer odrezali z zmagama v Celovcu proti KAC, v Tampereju (Fin) ter Salzburgu so izgubili šele po podaljšku, doma so ugnali Straubing (Nem). Premočna sta bila le Berlin in Trinec (Češ).

»Naši navijači so v teh tekmah uživali. To je bil dejansko bonus za klub. Nekatere dvorane so bile prav polne, privrženci so nas spremljali na Češkem in celo na Finskem. Za manjše klube takšno tekmovanje predstavlja izjemno motivacijo,« je prepričan slovenski strokovnjak.

Tudi Zupančič pa tako kot mnogi drugi, ki so spoznavali športno sceno te dežele, ne skriva navdušenja nad to deželo. »Poljaki so zelo športna nacija. Na sleherni tekmi hokejske lige prvakov so navijači peli državno himno, pripadnost klubom ali državni reprezentanci je tam res izjemna. Na hokejskih tekmah večjih izgredov nisem doživel, res pa je, da gledalci na Poljskem zelo čustveno spremljajo tekme.«

Pogovarjal se je z Olimpijo

Sicer pa je to drugi Zupančičev mandat na Poljskem. Tam je delal že med letoma 2019 in 2021, pa nato vodil Jesenice, v naslednji sezoni, torej 2022/23, se je vrnil v Ošwiecim. »Nekaj skupnih točk je med poljskim in slovenskim hokejem. Res pa je, da ima na Poljskem vsaka ekipa 10 do 15 tujcev, mladi se zelo težko prebijejo v prvo ekipo. Večinoma so navzoči tudi tuji trenerji in vsi bolj kot ne gledajo delo skozi rezultat. Pravzaprav sem jaz edini 'butelj', ki se ukvarja z mladimi. Seveda ti storijo tudi kakšno napako, toda le tako se lahko kaj naučijo,« je prepričan trener, ki so si ga pred to sezono želeli tudi v Tivoliju: »Drži, pogovarjali smo se o tem, toda iz različnih razlogov nismo našli skupnega jezika. Morda pa bo že prihodnje leto drugače. Bomo videli.«