Vročina, slabost in halucinacije v Dolini smrti, toda vsi Slovenci do cilja (FOTO)

Trdoživost in vztrajnost Slovenci redno potrjujemo, tudi na športnem področju. Med stoterico izbrancev iz vsega sveta so kar štirje na razvpitem ultramaratonu Badwater 135 v ZDA dokazali nov nadčloveški podvig v vzdržljivosti in mentalni moči. Nataša Robnik, Alenka Pavc, Mirko Bogomir Miklič in Luka Videtič so v Dolini smrti v Kaliforniji na brutalni, 217-kilometrov dolgi preizkušnji (135 milj) z več kot štirimi kilometri vzponov postavili nove mejnike.

Nataša Robnik je bila četrta najhitrejša ženska na letošnjem ultramaratonu Badwater, zmagala je v svoji starostni kategoriji, v absolutni konkurenci je bila 16. FOTO: Osebni arhiv

Od slovenske četverice je bil najhitrejši najmlajši – 42-letni Luka Videtič, ki je pred dvema letoma že spoznal zloglasni ultramaraton kot narekovalec ritma Mirku Bogomirju Mikliču. Slovenski ultramaratonec št. 1 je tokrat progo pri temperaturah med 42 in 50 stopinjami Celzija premagal v času 27 ur, 2 minuti in 55 sekund, s čimer se je uvrstil na skupno 15. mesto. Nataša Robnik, dolgoletna prva dama vzdržljivostnega teka v Sloveniji, je v debitantskem nastopu na Badwaterju navdušila s časom 27:15:42 in skupnim 16. mestom, v ženski konkurenci je bila celo četrta. Nataša je že v klubu 50, druga novinka na zloglasni tekmi v Dolini smrti Alenka Pavc bo med abrahamovkami pristala letos, skupno 21. mesto si je pritekla s časom 29:36:42. Na 25. mesto (31:37:51) pa se je uvrstil veteran Mirko Bogomir Miklič, ki je že tretjič nastopil na Badwaterju, ta teden je dopolnil 61 let.

Mirko Miklič je že tretjič nastopil na Badwaterju, pri 60 letih (11. avgusta je dopolnil 61 let) je celo izboljšal osebni rekord. FOTO: Osebni arhiv

Nataša Robnik: Naredila sem taktično napako

Pred startom je Nataša Robnik napovedala, da bo do cilja prišla v 27 urah. Prognoza je bila kar točna, bila je celo najhitrejša v svoji starostni kategoriji. »Ključni trenutek se je zgodil na 180. kilometru, ko sem zabredla v težave po lastni taktični napaki. Z eno od Američank sem se namreč podala v boj za tretje mesto, pospešila sem ritem, vse to pa me je precej izčrpalo pred brutalnim zaključkom. Ona je bila že petič na Badwaterju in je dobro vedela, kako opraviti z dolgim zadnjim vzponom, sama pa sem se morala ustaviti za pol ure in se spraviti k sebi. Bila sem povsem brez energije, tudi bruhala sem, kar je sicer po velikanskih količinah vode in drugih napitkih, ki ji zaužiješ, povsem normalno. Bila sem močno pregreta,« pripoveduje jeklena Celjanka.

Startali so zvečer, ko je termometer kazal 48 stopinj Celzija. »Ko sem prišla na prizorišče, si najprej nisem predstavljala, kako bom sploh lahko tekla v takšnih razmerah. Toda bolje je teči pri 48 stopinjah brez sonca kot pa podnevi, ko peče sonce pri 42 stopinjah Celzija. Da ne omenjam vročega asfalta. Ko sem z bankine stopila na cesto, sem imela občutek, da mi bo koža kar zgorela. Toda počasi se navadiš tudi na to. Vsekakor je to zelo posebna izkušnja,« šaljivo pripomni Robnikova, ki poudarja, da je ta uspeh družinska zmaga, saj so jo spremljali mož, oba otroka in sinovo dekle.

Nataša s svojo družino, ki ji je pomagala premagati ekstremno preizkušnjo. FOTO: Osebni arhiv

»Brez družine ne bi šlo. Imela sem celo najmlajšo spremljevalno ekipo med vsemi. Bili so vrhunski, to je velik podvig za vse nas. Zdaj smo to odkljukali, v prihodnje pa si tega ne želim ponoviti. Navsezadnje gre tudi za precejšen finančni in logistični zalogaj,« pravi sogovornica, ki pa bi vendarle ostala tekaško neizpolnjena, če se v svoji bogati karieri ne bi udeležila še Badwaterja. Nove izkušnje bo z veseljem delila s kolegi na septembrskem ultramaratonu Logarska dolina.

Alenka Pavc: Uživala sem

Alenka Pavc si je tako kot drugi vročinske napore lajšala tudi z ledom v naglavni ruti in žepkih v rokavih. »Moram reči, da sem kar uživala, da mi ni bilo posebno hudo. Pričakovala sem namreč precej več težav, saj me je bila groza, ko sem še pred tekmo poskusila teči v tisti vročini. Po nekaj kilometrih teka sem bila povsem izmučena, noge sem imela težke. Toda nekako sem verjela, da bo vse v redu, da se bo izšlo,« je ohranila pozitivno držo samozavestna Pavčeva.

Alenka Pavc je v debitantskem nastopu v Dolini smrti uživala kljub neznosni vročini, ko je temperatura dosegla 50 stopinj Celzija. FOTO: Osebni arhiv

»Seveda sta ogromno prispevala tudi moja spremljevalca, mož Uroš in kolega Igor Bertoncelj, bili smo odlično usklajeni. Očitno sem bila zelo dobro pripravljena, za kar se zahvaljujem tudi trenerki Barbari Zmrzlikar. Vse to mi pomeni toliko več, ker sem si na začetku leta poškodovala rame in sem lep čas tekla zgolj na tekaški progi,« je še razkrila.

Počivala ni kaj dosti, ustavila se je le za kakšen lažji obrok, najpogosteje kaj z rižem. Popila je ogromno vode, pa tudi kokakole. Tudi na zadnjem vzponu ji je šlo zelo dobro. »Mislim, da sem bila samo na tem odseku celo enajsta po času med vsemi,« pripoveduje Gorenjka, ki so jo na daljavo spodbujali tudi sodelavci na brniškem letališču.

Led na glavi, okoli vratu in ob telesu FOTO: Osebni arhiv

Po vrnitvi so ji pripravili sprejem z domiselnim plakatom in drevesom, ki simbolizira njeno trdoživost. Dobro poznajo njeno vztrajnost pri premikanju meja, zdaj se spogleduje celo z nastopom na Ironmanu, najzahtevnejšem triatlonu, čeprav ji plavanje ni preveč po volji. Poleg tega jo vleče na evropsko in svetovno prvenstvo v 12- ali 24-urnem teku, neporavnane račune pa ima tudi z Ultrabalatonom na Madžarskem.

Luka Videtič: Prvič v karieri me je bilo strah

Čeprav je Luka Videtič spoznal Badwater že kot spremljevalec Mirka Mikliča, so ga razmere v Dolini smrti tokrat vseeno presenetile. »V primerjavi s takratnim tekom sem bil tokrat precej hitrejši, tako da mi je malce podrlo načrte zaradi vročine. Bruhal sem tako rekoč 24 ur, kar sem spil in pojedel, je šlo takoj ven. Že to me je zelo izčrpalo, ko pa sem po vsem tem bruhal še kri, sem se pošteno ustrašil. Zadnjih 20 kilometrov je predstavljalo veliko kalvarijo, bil sem povsem prazen, brez energije, v tistem delu sem porabil šest ur. Zanimivo, da me je v zadnjem kilometru dvignil adrenalin in je bilo malo lažje. Ampak vsaj vem, da sem dal vse od sebe,« kljub velikim naporom ponosno pove Primorec, ki mu sicer ustrezajo krožni teki, nikakor pa ne tako zahtevni ultramaratoni z ogromnim številom vzponov.

Od prvega do zadnjega koraka na 217-kilometrski progi skupaj – Luka z mamo Heleno in očetom Alojzem FOTO: Osebni arhiv

Na startu je imel 57 kilogramov, štiri manj kot običajno. Odlično se je počutil, menil je, da je vrhunsko pripravljen. Toda dirka je posebna zgodba, tu odločajo okoliščine, kako se tekač prilagodi na vse razmere. Vsakič znova gre za boj za preživetje, ni nujno, da zmaga najboljši tekač. Pretekel je veliko najzahtevnejših ultramaratonov, od Špartatlona do Ultrabalatona, a nikoli ni imel občutka, da se mu lahko zgodi kaj res neprijetnega. Tokrat je bilo prvič, ko je bil res v slabem stanju na območju, kjer sploh ni bilo telefonskega signala. »Če bi, denimo, moral v bolnišnico, bi me s helikopterjem prepeljali v nekaj urah, nič prej. Spremljala sta me mama Helena in oče Alojz, ki me je z začudenjem gledal, ko sem v najtežjih trenutkih začel halucinirati in v pogovoru odpirati povsem neznane teme,« srhljivo plat Badwaterja razkriva Videtič, ki je sicer pričakoval, da bo s progo opravil že v 23 urah.

Luka Videtič na tehtanju pred štartom dirke FOTO: Osebni arhiv

Toda kljub težavam je dosegel vrhunski čas, zdaj pa se že pripravlja na Špartatlon konec prihodnjega meseca. »Ja, letos hočem opraviti s trojčkom največjih. Po Ultrabalatonu in Badwaterju je zdaj na vrsti še Špartatlon,« odločno pribije Videtič, ki je peklenske izkušnje iz Doline smrti očitno že vrgel čez ramo.

Mirko Miklič: Ponosen na slovenske ultramaratonce

Podoben pristop ima veteran Mirko Miklič, ki je zaradi poškodbe predčasno končal svoj prvi Badwater leta 2023, zdaj pa se lahko pohvali z že dvema prihodoma v cilj peklenske preizkušnje (to mu je uspelo še predlanskim). Svoj osebni rekord je letos popravil za dve uri in trinajst minut ter zmagal v svoji starostni kategoriji.

»Imel sem manjše težave zaradi hude vročine, tudi bruhal sem, ampak to je že klasika, to se nekako pričakuje v takšnih razmerah. Lahko smo ponosni na nastope vseh Slovencev. Na Badwaterju so najštevilnejši Američani, mi pa smo bili najbolj zastopani med ekipami zunaj ZDA, vsi štirje smo prišli v cilj med prvih 25. To je izjemno,« pravi neuničljivi Miklič, ki ima prihodnji konec tedna pred seboj novo zahtevno poglavje.

Tekel bo na 101 kilometer dolgem teku Triglav trail – s 6200 višinskimi metri, in to že manj kot mesec dni po razvpitem Badwaterju, pri 61 letih. Mar običajni tekači sploh lahko dojamemo to vzdržljivost?