Nikakršna skrivnost ni, da je slovensko športno občinstvo nestrpno in tudi z veseljem pričakovalo letošnje zimske olimpijske igre. Iz tekmovalnega zornega kota predvsem skakalni spored, ki je nato dejansko prinesel našim reprezentantom in privržencem z naskokom največ veselja, obenem pa je bilo pomembno tudi spoznanje o velikem dogodku v neposredni soseščini. Tako blizu so bile igre nazadnje pred dvajsetimi leti, takrat prav tako v Italiji, toda tiste so ostale za slovenski tabor v manj lepem spominu kot te, ki so se končale včeraj. V Torinu 2006 za naše športnike namreč ni bilo niti ene kolajne, pa tudi same igre na prizoriščih, ki so bolj kot ne izginila s koledarja prireditev v sezoni svetovnih pokalov, niso očarale.
Zgodba Milano-Cortina 2026 je ponudila drugačno vsebino. Tofana nad Cortino d'Ampezzo, Stelvio nad Bormiom in Anterselva, s 1700 m najvišje ležeče prizorišče v biatlonski sezoni, so denimo redno na sporedu sleherne tekmovalne zime. Prav iz teh treh krajev so nas pogosto slovenski reprezentanti obdarili z vrhunskimi dosežki in tako tudi z uvrstitvami na vselej mikavne stopničke. Teh olimpijskih pa v Cortini, Bormiu in Anterselvi za slovensko odpravo ni bilo. Kot tudi v Livignu ne. Razglasitev smo se veselili – in tam kar štirih – v dolini Fiemme. Naši skakalni ekipi, moška in ženska, sta na največjem tekmovanju zime podčrtali že doslej uspešno sezono in ni jih bilo malo med številnimi ljubitelji smučarskih skokov na Slovenskem, ki so vzneseno napovedovali še večje število od omenjene štirice uvrstitev na stopničke.
Mikaela Shiffrin je zaokrožila lepe alpske tekme deklet v Cortini d'Ampezzo z naslovom olimpijske prvakinje v slalomu. FOTO: Aleksandra Szmigiel/Reuters
Predvsem so na skakalnem štadionu udarni aduti slovenske reprezentance bodisi dosegli visoke cilje bodisi se vsaj sukali okrog njih. Na večini drugih prizorišč, kjer so tekmovali naši športniki, pa je bilo – žal – drugače.
Nostalgija z belih strmin
V vrhunskem športu so naključja redka, in če se zgolj ozremo k belim strminam alpskega smučanja, ki nam je v preteklosti prineslo toliko veselja – ne nazadnje s prvo zimsko olimpijsko kolajno sploh, Frankovo v Sarajevu 1984, ter nato še prvimi na tej zimski ravni v samostojni Sloveniji v izvedbi Alenke Dovžan, Katje Koren in Jureta Koširja v Lillehammerju 1994 –, je na dlani, koliko razočaranja doživljajo zdaj tako neposredni akterji kot tudi navijači, ki se nostalgično vračajo k dnevom ponosa in slave.
Z 20.000 gledalci na dan je bil najbolj obiskan biatlonski stadion v Anterselvi. FOTO: Matthew Childs/Reuters
Predvsem pa prejšnja sezona ni obetala tako vidnega spodrsljaja v olimpijski zimi: Miha Hrobat se je kot 4. smukač sezone prebil v družbo najboljših v tej disciplini, Ilka Štuhec se je veselila nastopa v Cortini, najbrž njenem najljubšem prizorišču, Ana Bucik Jogan privabljala najbližje in najzvestejše privržence z domačega Goriškega v bližnjo Italijo, Žan Kranjec upal, da bo s trenerjem Miho Verdnikom le storil korak naprej. Prav nihče od omenjenih olimpijskega cilja ni uresničil, podobno kot so brez tega ostali v biatlonskem taboru, med katerimi najbolj izstopa zelo slab nastop Anamarije Lampič. Lastnica treh kolajn s svetovnih prvenstev v nordijskem smučanju se je pred štirimi leti iz teka preselila v biatlon s ciljem podviga na teh olimpijskih igrah, a v tej sezoni se ji je zgodba sesuvala, žal tudi z zdravjem, in zdaj je daleč od nekdanje tekmovalne ravni.
Prvič po letu Vancouvru 2010 za Slovenijo v deskanju ni olimpijskih stopničk, zelo blizu jim je bil na 4. mestu Tim Mastnak. V smučarskem teku in nordijski kombinaciji sta naši reprezentanci že dolgo daleč od najboljših, na drugih igrah zapored Slovenija ni imela navzočih športnikov na ledeni ploskvi. In tu prenovljena hokejska reprezentanca ponuja upanje, da bi se lahko vrnila med olimpijce v Franciji čez štiri leta. »Če imaš zasedbo v kolektivni panogi, je ozračje v olimpijski ekipi še boljše kot sicer,« nam je dejal Franjo Bobinac, predsednik OKS. Toda nad vzdušjem ni bilo pripomb. Pozitivna energija Dolomitov je preprečila zaplete. So pa prizorišča jasno pokazala trenutno veljavo slovenskega zimskega športa in razkrila, da ta ponuja manj kot pred štirimi leti na Kitajskem.
3. mesto s štirimi kolajnami pripada tej slovenski odpravi glede interne bere v zgodovini zimskih OI. V Sočiju 2014 jih je osvojila 8, nazadnje v Pekingu pa 7.
