Atletski Frankenstein

LJUBLJANA – V atletiki, najbolj merljivi, a na srečo le (še) ne tudi povsem predvidljivi športni panogi, se vsake toliko pojavi kakšen fenomen. Zadnji je Jamajčan Usain Bolt, ki z naskokom preseže do zdaj dosežene meje človekovih sposobnosti. S tem se samodejno sproži plaz povsem laičnih ugibanj o (do)končnih zmožnostih homo sapiensa pa tudi kopica znanstveno utemeljenih raziskav, ki poskušajo odgovoriti na to večno (športno) uganko. Špekulacije spretno spodbuja kar Bolt sam, saj prepričljivo zatrjuje: »Prizadevam si, da bi postal legenda! Olimpijsko zmago lahko požanje marsikdo, jaz pa to hočem storiti trikrat zapored.«

Pod magično mejo devetih sekund

Po zlati kolajni v Pekingu 2008 je odločen ponoviti zmagoslavje ne le 5. avgusta prihodnje leto v Londonu, temveč tudi na OI 2016 v Riu de Janeiru. Carl Lewis je (1984 in 1988 – po diskvalifikaciji Kanadčana Bena Johnsona zaradi dopinga) edini, ki je do zdaj ponovil olimpijsko zmagoslavje v teku na 100 metrov. Doslej najbolj smela napoved, ki se je izcimila zaradi debat o fascinantnih Boltovih svetovnih rekordih: nekoč bi se ura domala zunajzemeljskemu sprinterju na 100 m utegnila ustaviti pri 8,99 sekunde!

Spodkopal je vse do zdaj veljavne telesne zakonitosti sprinta

Diskusijo o tem je še okrepila knjiga Najhitrejši človek na Zemlji britanskega televizijskega novinarja Neila Duncansona. Znanstveniki so podrobno analizirali vsak izsek videoposnetka rekordnega teka Usaina Bolta (9,58) na SP 2009. Raziskovalci so enotnega mnenja, da je 196 cm visoki Jamajčan spodkopal vse do zdaj veljavne telesne zakonitosti sprinta. Po teh naj bi visokorasel tekač na prvi tretjini proge potreboval (pre)več energije za pospeševanje v primerjavi z nižjimi sprinterji in bil zato tudi počasnejši. Prejšnji svetovni rekorderji so merili od 175 do 189 cm. »Vendar Boltu,« domneva Američan Dan Pfaff, trener nekdanjega olimpijskega zmagovalca na 100 m, Kanadčana Donovana Baileyja, »teh prvih 30 metrov ne krati spanca.«

Trije Boltovi plusi

Poleg večje dolžine povprečnega koraka (2,44 m) – in s tem manjšega števila korakov (ob rekordu le 41, sledi mu Tyson Gay s 44) –, kar Bolt dosega z ekstremnim suvanjem kolen naprej gor, je po presoji ekspertov njegova glavna prednost pred tekmeci prirojena izjemna sposobnost mišic upogibalk in iztegovalk obeh nog. Zato navzlic časovno zelo kratkemu stiku stopal s podlago neverjetno učinkovito pretvarja 1000 funtov udarnega odriva v gibanje naprej. Ameriški trener Mike Young govori o treh ključnih prednostih Bolta: za rojakom Asafo Powellom najhitreje pospešuje, ima najboljšo hitrostno vzdržljivost in dosega najvišjo končno hitrost.

Olimpijski zmagovalec na 200 m iz leta 1976 v Montrealu Don Quarrie dodaja: »Bolt je revolucioniral šport, ker zna najbolje izkoriščati sile sproščanja.« To pomeni, da že po 30 ali 40 metrih teka zmore igraje hiteti proti cilju, pri čemer mu vztrajnost s hitrostjo nabite telesne mase (88 kg) omogoča, da med 60 in 80 metri brez težav ohranja hitrost 45 km/h.

Duncanson v omenjeni knjigi poroča tudi o poskusih genske manipulacije s hitrostnimi človeškimi mišičnimi vlakni, ki so se sposobna hitro krčiti in zato njihov delež v mišicah odloča o sprinterskih sposobnostih. Opravili so jih v Kaliforniji.

Brez genetike ne gre

Načrtovali naj bi tudi prave frankensteinovske poskuse kombiniranja človeških hitrih mišičnih vlaken z vlakni sprinterjev med živalmi – kolibrijev, leopardov, antilop ... »Če bi se take tehnične ukane narave posrečile, se utegnejo zgoditi nore stvari. Postali bomo radikalno hitrejši,« je vznemirjen filozof Peter Weyand z univerze v Dallasu.

O tem v knjigi z naslovom Točka popolnosti piše ameriški športni znanstvenik John Brenkus. Meni, da bi ob upoštevanju vseh mogočih vplivov in možnosti nekoč nekdo zares utegnil preteči 100 m v času 8,99 sekunde. Weyand tega utopičnega dosežka ne izključuje. »Občutek mi pravi, da bomo to doživeli še mi. To se bo zgodilo zaradi dražljajev sodobnega športa.« »Gre za vprašanje, kako se bo izšel dvoboj med zaščitniki športnih pravil in tistimi, ki poskušajo razviti tehnologije do skrajnih meja,« pravi britanski biomehanik John Hutchinson. Sedanjost še zmeraj pripada Boltu, izračuni pa so pokazali, da bi Jamajčan v najbolj ugodnih razmerah – ob podpori ravno še dovoljene jakosti vetra v hrbet (2,0 m/s namesto dejanskih 0,9 m/s) že ob rekordnem dosežku leta 2009 dosegel čas 9,40. Kakšno vlogo ima pri Boltu tako imenovani hitrostni gen ACTN3, še ne vedo. Genetiki pa so prepričani, da je skladnost določenih genov nedvomno ključna predpostavka njegovih rekordnih dosežkov.