Benjamin Verbič: Kijev je tudi moj dom, rad bi se vrnil

V velikem slogu in z atraktivnim golom za zmago z 2:1, zgodovinsko prvo v tekmah Slovenije nad Bosno in Hercegovino, se je od prejšnje sezone poslovil Benjamin Verbič. A njegova nogometna pot je v prostem teku, praktično stoji. »Samostojno vadim in čakam,« je bil iskren 31-letni Vojničan, ki je pred desetimi leti s prestopom iz Celja v København začel svoje legionarsko poglavje.

Z Levadiakosom se mu je pred dnevi iztekla pogodba, potem ko se je januarja razšel s slovitim Panathinaikosom le zaradi enega razloga: »Po poškodbi sem želel oživiti kariero in se vrniti v reprezentanco. Oboje mi je uspelo. A trenutno sem prost igralec, zbiram ponudbe. Dogaja se, Izrael, Kitajska, Turčija, iz teh držav so prišle ponudbe, a za 'eksotične' države bi moral res dobro premisliti. Trenutno je najbližja vrnitev v Grčijo. Načrte narekujejo reprezentančne ambicije in dejstvo, da želim še nekaj sezon igrati na višji ravni. Moji apetiti so se po uspešni pomladi povečali,« je strnil sedanjost in želje za naprej.

Benjamin je razpet med Ljubljano in Vojnikom, tudi Beogradom, kjer ima »rešitelja« v podobi zdravnika in trenerja Andriji Milutinoviću. »Njemu se lahko zahvalim, da sem pozdravil zadnjo stegensko mišico na desni nogi. Zaupam mu in treniram po njegovem programu. Najraje pa sem v Vojniku, dom je le dom. Rad sem obkrožen s svojimi bližnjimi,« je povedal Verbič, ki se zaveda, kako pomemben je bil zadnji gol, njegov sedmi reprezentančni. »Pri iskanju kluba zelo pomaga, ampak še bolj status reprezentanta,« je priznal.

Kot oče drugače gleda na svet

V desetih letih v tujini je »Beni« doživel veliko lepega, a tudi slabega. »Služboval« je v evropskih metropolah Københavnu, Kijevu, Varšavi in Atenah. To obdobje je povezano z njegovim zasebnim življenjem, zaradi katerega je bil večkrat v rubriki rumenih zgodb kot na športnih straneh. »Življenje te vseskozi uči in zdaj imam 'glavo na pravem mestu',« je slikovito opisal svojo osebnostno preobrazbo od navihanega in brezskrbnega fanta v zrelega očeta.

»Ko enkrat postaneš oče, drugače gledaš na svet. In na vse drugo, kot je prihodnost in obdobje po karieri. Sin Maj bo dopolnil štiri leta,« je dal krilni napadalec vedeti, kdo je zdaj najpomembnejši v njegovem življenju, v katero se je vpletla tudi vojna agresija Rusije na Ukrajino.

»Seveda ohranjam stike z nekdanjimi soigralci, Majeva mati je Ukrajinka, zato sem po malem tudi jaz Ukrajinec. Prijatelji mi povedo vse, zelo trpijo, rakete padajo tudi po mirnih naseljih. Povedali so mi, kako so v strahu, ko zatulijo sirene, ali ko nekje v bližini odjekne eksplozija. Res si želim, da bi se čim prej končala ta vojna. Rad bi se vrnil v Kijev, tam sem preživel čudovita leta, tam je tudi moj dom. Če ne bi bilo vojne, ne bi odšel k Legii (največji poljski klub, op. p.) in bi verjetno ostal pri Dinamu,« je z grenkobo opisal občutke, ki ga prevevajo, ko govori o Ukrajini in Kijevu.