Bili so čisti profesionalci, a to ni smelo priti v javnost

Minili so časi, ko so slovenski smučarji redno domovali na stopničkah za zmagovalce na tekmah svetovnega pokala. V osemdesetih letih minulega stoletja je bil Bojan Križaj tisti, ki je skrbel, da je delo v tovarnah obstalo, pouk po šolah pa so med njegovimi (vele)slalomi kar prekinili. Osemkrat je zmagal na tekmah svetovnega pokala, 33-krat je stopil na stopničke za zmagovalce, leta 1982 je bil srebrn na svetovnem prvenstvu v slalomu. »Kaj se je dogajalo med mojimi tekmami, ne vem, ker me ni bilo doma. Zavedam pa se, da sem pustil močan pečat. Pa ne le v tistem času, temveč je neki zagon dobila celotna moja generacija,« je Bojan kljub svoji skromnosti ponosen na to, kar je dal Slovencem s svojim delom in osebnostjo. Križaj je nastopil tudi na treh olimpijskih igrah. Leta 1976 je bil v Innsbrucku 18. v veleslalomu, štiri leta za tem je v isti panogi za štiri stotinke sekunde ostal brez brona, v domačem Sarajevu se je moral zadovoljiti s sedmim mestom v slalomu in devetim v veleslalomu. Prve točke v svetovnem pokalu je dobil v sezoni 1976/1977 v Val d'Iseru, leto za tem je bil prvič na stopničkah, nacijo pa pahnil v delirij 20. januarja 1980 s prvo zmago v svetovnem pokalu, slavil je v kultnem Wengnu. V sezoni 1986/1987 je bil najboljši slalomist sezone, leto zatem je kariero sklenil.

Po liniji Vogrinca

Danes so neki drugi časi, ostali so spomini. »Ko se zdaj ozrem nazaj … Bil sem del izjemne generacije z Ingemarjem Stenmarkom, naredili smo veliko zgodbo,« pravi danes 58-letni Bojan. Smučar je bil tudi njegov oče Peter, prve zavoje pa je naredil kar za domačim blokom v Tržiču, menda mu ni bilo več kot tri leta. Še danes je hvaležen za vso podporo, ki jo je imel doma. Tudi zato je hitro rasel in napredoval. Pri dvanajstih je nastopil kot predtekmovalec na Zlati lisici, potem pa ga je v roke dobil Tone Vogrinec, njuni karieri sta tesno prepleteni. »V tistih časih je bila okoli nas železna zavesa, ni bilo veliko možnosti, da bi šli levo ali desno. Se je bilo treba držati kar redne linije, ki jo je dirigiral Tone Vogrinec. Bili smo uspešni,« priznava Bojan, ki je deloval v poletni in ambiciozni ekipi. »Težav z motivacijo nismo imeli. Drug drugega smo v ekipi gnali naprej. Skupaj smo se učili smučarske abecede,« nadaljuje Križaj, ki je vesel, ker je vzporedno z njihovim razvojem smučanje v Sloveniji oziroma Jugoslaviji napredovalo tudi na drugih segmentih. Vključno z Elanom, ki jim je zagotavljal dostojno opremo. Da bi zamenjali znamko smuči, niti pomislili niso. Tudi zato, ker je s temi dilami, kot se smučem reče, serijsko zmagoval Ingemar Stenmark. »V veliko čast nam je bilo, ker lahko uporabljamo enak material kot Šved,« pove Bojan. »Takrat se je ustvarila lažna slika, da smo amaterji. Da smučamo iz čistega entuziazma. To je bilo daleč od resnice, a očitno ni smelo priti v javnost. Bili smo čisti profesionalci,« Križaj ne skriva, da je kot smučar (in tudi pozneje) dobro živel.

Trdo delo je stalnica

Tiste čase so zaznamovali tudi obračuni Bojana in Stenmarka. Boljši in uspešnejši je bil Šved. Kljub rivalstvu med količki pa se je v teh letih rodilo pravo prijateljstvo, ki traja še danes. Leta 1979 ga je Skandinavec na tekmi v bolgarski Jasni premagal za štiri sekunde in šest stotink. Bojan ni bil slab, drugo mesto je zasedel, a ta razlika je še vedno rekordna med prvo- in drugouvrščenim. »Ko človek vodi po prvem teku z veliko prednostjo in je v super formi, se zgodi Ingemar. Malce plina je dodal in nas zbrisal z zemlje,« se Križaj še enkrat pokloni velikanu s Švedskega, ki bo prihodnje leto slavil 60. rojstni dan. »Ko sem pustil veleslalom in se posvetil le še slalomu, sva naredila nekaj skupnih treningov. Tudi on je treniral sam. Na treningu razlika ni bila tako velika, bil pa je enostavno boljši. Moj privilegij je bil, da sem lahko treniral z njim. To je bil večji plus, kot da bi iskal pakt s kom, da bi ga zrušili, « je Križaj še danes hvaležen, ker sta skupaj vadila. »Ingemar je bil zelo dominanten. Ne pozabite, prosim, da so formulo za zbiranje točk popravljali skozi leta ravno zaradi njega, da ne bi osvojil 10 ali več kristalnih globusov. Tudi zato je primerjava z Marcelom Hirscherjem povsem brezpredmetna. Niti druge vzporednice s smučanjem danes in včeraj niso na mestu. Tako kot vse druge panoge, od motociklizma, formule 1 in atletike je tudi v smučanju napredoval material, spremenili so se tehnika, način vadbe in prehrana. Takratnim in današnjim časom je ostalo skupno le trdo delo, brez tega ne gre,« nas še opozori Križaj. Po koncu kariere je moral Bojan »na remont«. »Dva kolka so mi menjali. Zdaj kar piska pri vsaki kontroli na letališču,« brije Bojan norce iz svojih zdravstvenih težav. Nazadnje so mu sanirali meniskus, ki si ga je poškodoval na gostovanju v Argentini. Križaj ni eden od tistih legend, ki so po koncu kariere naredile križ čez šport. »Smučanje je zame strašen motiv. V veliko zadovoljstvo mi je, da sem pri močeh in da lahko smučam, ko se mi zljubi. Rehabilitacija je bila uspešna, zato na zimo naberem do 50 smučarskih dni. Zdaj prihaja zima, to je moj čas,« se veseli prvih snežink.

Po karieri
novo življenje

Še vedno je aktiven v poslovnih vodah. Največ časa nameni energetiki. Po za zdaj znanih podatkih je leta 2009 pridobil kar 180 milijonov vreden posel gradnje vetrnic v makedonskem Kruševu. Hrvaški mediji pa so pred tremi leti poročali, da se je lotil projekta gradnje toplarne na lesno biomaso v Slavonskem Brodu. »Težko je. Tega ne bi nikomur privoščil. A saj je tako na vseh področjih. Ni rožnato,« ne skriva, da razmere v gospodarstvu niso najbolj ugodne, včasih je ovir toliko kot količkov na najzahtevnejši slalomski tekmi. A vztraja in se bori. Ne nazadnje je po koncu kariere treba nekaj delati, predvsem pa živeti dostojno, in ne životariti. »Po 30. letu se zaveš, da ti je vsako leto podarjeno. Še posebno če si zdrav in nepoškodovan. Ko pride poškodba, se je težko vrniti. Ko končaš kariero, je treba začeti na novo, predvsem pa se znajdeš na področju, ki ga ne poznaš. Takrat si zelo ranljiv, delaš napake. Naenkrat si ves čas doma, a to dejansko ni več tvoje domače okolje,« Bojan opiše, kako je bilo, ko je smuči postavil v kot. Sinova in hčeri niso šli po njegovi poti. Boštjan in Martin sta se težje poškodovala, prav poškodba je od smučanja odvrnila tudi hčer Andrejo, rekreativno pa smuča hči Meta.

Ko je Bojan še tekmoval v svetovnem pokalu, je doživel revolucijo s pregibnimi koli. S sotrpini iz bele karavane je moral spremeniti način in tehniko vožnje. Carving smuči kot tekmovalec ni dočakal. »Če bi jih imeli že takrat, bi bila to ogromna prednost, a le če bi to uporabljal le jaz. Mislim, da sem vam vse povedal,« Križaj pohvali napredek v tehnologiji. Pred meseci se je v Argentini s pomočjo opreme vrnil v svoje tekmovalne dni. Ne skriva, da je potreboval kar veliko časa, da se je spet navadil. »Malce me je skrbelo, kako bom oblekel dres. Pa sem zajel sapo in je šlo,« v smehu sklene Križaj, ki je pred tekmami v svetovnem pokalu najraje poslušal The Beatles, po zmagah v svetovnem pokalu pa je nazdravljal s kokakolo. Ves čas kariere je hrepenel, da bi si kupil porscheja. To se do danes ni zgodilo, svojo strast po tekmovanju in hitrosti pa je potešil z udeležbo na reliju Saturnus.

Pozdravlja prihod Massija

Bojan Križaj se je preizkusil tudi v funkcionarskih vodah. Dobro leto in pol je bil poslovni direktor Smučarske zveze Slovenije, a se je novembra 2007 nepričakovano poslovil. Danes ga na tekmah skorajda ni, dvakrat ali trikrat na leto le pride in po njegovih besedah vidi dovolj. Slovensko smučanje spremlja površno, včasih kaj prebere ali sliši. »Ozadij ne poznam,« se raje ogne analizi stanja med alpinci. Pozdravlja pa prihod Andree Massija v moško ekipo ter skupno vadbo reprezentantov. F