Dejan Kontrec: Trudimo se ostati na svetovnem zemljevidu

Slovenska metropola se po dolgem času prepušča valu hokejske evforije. Olimpija je namreč tretjič zapored zmagala v Bolzanu, tokrat s 4:1 (1:0, 0:0, 3:1; Boychuk in Mahkovec po 2), in se s skupnim četrtfinalnim izidom v zmagah s 4:1 uvrstila med najboljše štiri v najmočnejšem regionalnem hokejskem tekmovanju – ICEHL. Prva tekma polfinala bo v nedeljo (29 t. m.), bodisi v Gradcu bodisi v Brunicu, zdaj tudi finale ni več oddaljen. V njem je v tem tekmovanju nastopila doslej le enkrat (2008), na ledu je bil takrat tudi Dejan Kontrec, že dobrih 15 let generalni sekretar Hokejske zveze Slovenije.

Zmaji so izločili vendarle favoriziranega tekmeca in ne nazadnje dvakratnega prvaka ICEHL. Kako gledate na to?

»Že večkrat sem omenil, da bi si želel, da se naši klubi spet vrnejo na neka pota slave, ki so jo že imeli. In ne samo rezultatsko, tudi organizacijsko je zdaj Olimpija na zelo visoki ravni. Hokej se je resnično vrnil v Ljubljano, občinstvo to spoznava in glede na to, da smo po 20 letih z reprezentanco ostali med najboljšimi na svetu, je zdaj res pravi trenutek približati hokejsko zgodbo širši javnosti ter jo poskusiti še nadgraditi.«

V svojem Tivoliju se odlično počuti. FOTO: Jože Suhadolnik

Vi ste igrali ta edini Olimpijin finale v tem tekmovanju, pred 18 leti s Salzburgom – kako gledati na sedanji rod in dogajanje v dvorani Tivoli?

»Prav zato, ker sem takrat igral, s takšnim navdušenjem spremljam ta novi tivolski utrip. Vem, kaj pomeni to za igralca, ko nastopa v polni dvorani, ko doživlja, da se ljudje pogovarjajo o tekmah, da živijo neko hokejsko zgodbo. In še danes srečujem številne, ki se spominjajo naših tekem, nepozabnih slovenskih derbijev, odmevnih dosežkov na tujem.«

Lahko potegnete vzporednico med tisto vašo zgodbo v končnici 2007/08 in sedanjo?

»Spremenilo se je marsikaj. Tudi mi smo imeli lepe rezultate, igrali v tem finalu, še prej s Feldkirchom v nekdanji alpski ligi kot predhodnici EBEL in ICEHL, bili konkurenčni velikim klubom v evropskih pokalih, ni pa bilo takšnega dogajanja na organizacijski ravni, kot ga opažam zdaj v Tivoliju. Danes je dogajanje povsem drugačno, prirejajo nagradne igre, prodajajo se klubski artikli, navijači pridejo na tekmo v dresih in s šali. Nekoč so se morali po tej plati sami znajti, zdaj je ta naveza med klubom in občinstvom na precej višji ravni kot nekoč.«

Kako pa je bilo pred tistimi 18 leti s proračunom?

»Težko bi utemeljeno komentiral, ker sem bil pač igralec, toda zagotovo ni bilo toliko ljudi v vsem projektu, kot jih je danes. Pisarna si preprosto tega ni mogla privoščiti. Zdaj je vse drugače. Tekma je le del skupnega dogodka: Nekoč je bilo klubu primarno, da ima dobre igralce, da jih plačuje, da imajo primerno hokejsko opremo. Za kaj več pa je zmanjkalo sredstev in ljudi.«

Olimpijin naj bi zdaj že krepko presegel tri milijone evrov na sezono, najbrž se suče okrog treh milijonov in pol, kar je še vedno precej manj kot v Celovcu ali Salzburgu, je pa že na spodobni ravni za ICEHL, kajne?

»Drži, to je že bližje konkurenčni ravni v ICEHL in še vedno daleč od omenjenih. Res pa je, da z razpoložljivimi sredstvi poskušaš doseči kar največ. Tako kot naša zveza, ki ne dosega niti približnih proračunov kot večina hokejskih zvez sredi Evrope, toda obenem se trudimo usmerjati denar v prave stvari in ostati na svetovnem zemljevidu. Olimpiji je zdaj uspelo, obenem je tudi res, da je nekaj naših vodilnih športnih klubov občutilo precejšnjo pomoč tujih lastnikov. Gre za ponosne lastnike, morda v športu doživljajo, česar v poslu ne morejo.«

Kontrec ne bo pozabil uvrstitve risov na OI 2014 v Sočiju. FOTO: dokumentacija Dela

V Tivoliju je zdaj hokejskih vzornikov precej, pogrešajo jih drugod po Sloveniji – kako gledate na to?

»Dobro se zavedam tega, zato se tudi zdaj na Bledu resno pogovarjam, da bi tam imeli v sezoni 2027/28 klub v alpski ligi. In zato smo nazadnje pri zvezi reševali Jesenice, da bi obdržali člansko moštvo v tem tekmovanju kot nek svetilnik za mlade igralce. Teh imamo v tujini po zadnjih podatkih 80, toda na koncu klubi zunaj naših meja izberejo za člansko moštvo res tiste najboljše: denimo Matica Töroka in Anžeta Žežlja na Finskem ali Marka Severja in Nika Christiana Petroviča v Švici. Slišim tudi, da je Maj Crnkič blizu odhoda v Gradec.«

Vedno znova se vračamo k jeseniškemu vozlu. Okolje, ki je zgodovinsko zapisano hokeju, ne nazadnje je tu zrasel tudi Anže Kopitar, hokejist najvišjega svetovnega razreda. Klub se muči s preživetjem na ledu in že dolgo neuspešnim lovom na vrnitev nekdanje ravni ...

»Res je obstoj kluba na Jesenicah izjemno pomemben za slovensko hokejsko prihodnost. Zato sem se tudi tako zavzel v tej zgodbi. Imel sem že tudi sestanek s svetniki na Jesenicah, prav tako sestanek z vodstvom kluba Jesenice mladi, da bi to delovanje čim bolj zapeljali organizirano in s skupnimi močmi, da okrepimo kader v pisarni. Zato sva s predsednikom zveze Matjažem Rakovcem opravila že veliko različnih pogovorov. Tudi Celju smo pri zvezi pomagali z alpsko ligo, prisluhnili željam in potrebam vseh naših klubov.«

Kot nam je dejal vaš predsednik Matjaž Rakovec, pa se proračun zveze suče okrog milijona evrov, morda malce več, na leto.

»Tu smo nekje. Odvisno je od tega, če prirejamo eno od svetovnih prvenstev ali kakšen drug dogodek. Največji del proračuna namenjamo članski reprezentanci.«

Koliko stane delovanje udarne izbrane vrste na leto?

»Vsaj pol milijona evrov. Spet je pomembno, koliko akcij in na kakšni ravni imamo v določenem letu, kako daleč in kje je svetovno prvenstvo.«