Đoković v New York kot volk sredi zime

Koliko velikih teniških bitk je še ostalo Novaku Đokoviću? Pri 39 letih se to vprašanje pojavlja skoraj ob vsakem njegovem nastopu, toda srbski šampion nanj – vsaj javno – še nima odgovora. Pred odprtim prvenstvom ZDA, na katerem bo lovil rekordno 25. lovoriko za grand slam, je znova spregovoril o svoji prihodnosti in življenju po tenisu, hkrati pa je nazorno razkril, zakaj ga je po vseh teh letih še vedno tako težko odpisati. Ker je od nekdaj najbolje igral takrat, ko so drugi menili, da je že premagan.

V novi dokumentarni seriji Volk pozimi, pod katero se je podpisal Jason Hehir, režiser slovitega Zadnjega plesa o Michaelu Jordanu (The Last Dance), se vrača h koreninam svoje nepopustljivosti. Ključna beseda v njej je »inat« – tista posebna mešanica trme, kljubovanja in notranje potrebe, da prav takrat, ko ti kdo postavi mejo, dokažeš, da se moti.

»To je bil zelo pomemben ključ do uspeha, ne le v tenisu, ampak v življenju nasploh,« je v pogovoru za nemški časnik Die Welt pojasnil Đoković, čigar inat ima korenine v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v Srbiji, ki jo je razdirala vojna. Njegova družina se je spopadala s težkimi razmerami, hkrati pa je morala najti sredstva za šport, ki še zdaleč ni poceni. »Ko greš skozi težke čase in prej praktično nisi imel ničesar, potem z inatom motiviraš sebe, da postaneš tisto, kar želiš biti,« je razložil skoraj 40-letni Beograjčan. Prav ta lastnost je bila med njegovo kariero pogosto najbolj opazna takrat, ko se je znašel proti večini. Ko so ga navijači izžvižgali, ko je začutil dvome ali ko se je znašel v okolju, v katerem je bila naklonjenost množice očitno na strani tekmeca, se je v njem pogosto zgodilo nekaj nasprotnega od pričakovanega. Bolj ko so ga skušali zlomiti, močnejši je postal.

O svojem nekdanjem trenerju Borisu Beckerju, ki je nad njim bedel med letoma 2013 in 2016, govori zgolj z izbranimi besedami. »Nole« je prepričan, da je prav v tem obdobju svojo psihološko moč dvignil na novo raven. »Boris mi je pomagal okoli sebe zgraditi še večjo trdnjavo,« je slikovito opisal sodelovanje z nekdanjim nemškim teniškim asom.

Becker zanj ni zgolj bivši trener. Imenuje ga prijatelj in del svoje družine. Posebej občuduje njegovo odpornost in način, kako se je po najtežjem obdobju svojega življenja znova pobral. »Še bolj ga spoštujem zaradi vsega, kar je prestal v zadnjih letih. Iz najgloblje luknje v svojem življenju se je izkopal nazaj ter znova zgradil svoj ugled in svojo blagovno znamko. To je zelo težko,« je poudaril Đoković.

V New York prihaja kakor volk pozimi, kot se glasi naslov dokumentarca. Če se bo na poti do svoje 25. lovorike za grand slam našel kdo, ki bo dvomil o njem, bo Đoković vedel, kaj mora storiti. Še enkrat bo nahranil svojo pošast ...