Domen Prevc o teži zlatega orla: »Vsekakor je težek, ampak še težja je pot do njega«

Domen Prevc je na 74. novoletno turnejo v smučarskih skokih prišel kot glavni favorit, to vlogo pa je nato upravičil v blestečem slogu. Z zmagama v Oberstdorfu in Garmisch-Partenkirchnu ter drugima mestoma v Innsbrucku in Bischofshofnu je 26-letni šampion iz Selške doline prepričljivo osvojil zlatega orla. Lovorika na tekmovanju štirih skakalnic mu – kot je sam poudaril – pomeni še več od naslova svetovnega prvaka iz Trondheima in svetovnega rekorda iz Planice.

Čestitke, Domen. V prvi izjavi ste dejali, da ste bili pred finalnim nastopom precej živčni. Kako ste vse skupaj doživljali na vrhu zaletišča velike skakalnice Paula Ausserleitnerja?

»Moram priznati, da sem bil pred drugim skokom resnično zelo živčen. Med spuščanjem po naletu tega kar ni in ni hotelo biti konec. Po glavi so mi rojile različne misli – o tem, kaj vse moram narediti, in tudi takšne, kaj vse gre lahko po zlu. Nekje v podzavesti se mi je spet prikazal tisti ponesrečeni skok Daniela Andreja Tandeja iz Bischofshofna leta 2017. Zaradi tega sem si rekel, naj prikažem samo varen nastop in skočim mirno oziroma tako, kot znam. Na ta način sem ga potem tudi izpeljal.«

Na kaj ste pomislili najprej po pristanku? Se vam je od srca odvalil velik kamen?

»Takoj po doskoku sploh še nisem povsem dojel, da je turneje konec in da sem osvojil zlatega orla. To je prišlo šele počasi za menoj, ko sem spet zadihal in se vrnil na normalne tirnice. Zares sem vesel, da je to sedaj za menoj. Zdaj grem lahko z lepo popotnico naprej.«

Kako težek je zlati orel?

»Vsekakor je težek, ampak še težja je pot do njega.«

Po finalu v Bischofshofnu sta Domna Prevca na rame dvignila Anže Lanišek in Rok Oblak. FOTO: Matej Družnik

Ali ste imeli pred tem kdaj v rokah Petrovega?

»Ne, nikoli.«

Kako bi to lovoriko primerjali s svojimi drugimi uspehi?

»Zlati orel mi med vsemi pomeni največ – še več kot naslov svetovnega prvaka iz Trondheima in svetovni rekord iz Planice. Za končno zmago na novoletni turneji moraš biti dvanajst dni osredotočen, biti moraš stanoviten in prikazati osem vrhunskih skokov. S to lovoriko dobiš potrditev, da si dolgo delal v pravo smer. Na eni tekmi se ti lahko pokrijejo vsi dejavniki in premagaš vso konkurenco, na štirih preizkušnjah, povrhu na tako različnih skakalnicah, za katere ne bom ravno rekel, da mi ustrezajo, pa ne moreš imeti takšne sreče. Zato na novoletni turneji ni naključnih zmagovalcev.«

Ste morda o tem podvigu sanjali že v otroštvu?

»No, željo sem že imel. A s tem je podobo kot z igranjem lota: seveda si želiš, da bi zadel sedmico, vendar pa se hkrati zavedaš, da je za to prav malo možnosti. Želja po osvojitvi zlatega orla se je pri meni povečala šele takrat, ko sem se enkrat znašel v položaju, ko mi je to postalo dosegljivo. Ko mi je na začetku te sezone steklo, sem res pomislil na to, da bi lahko zmagal na turneji. Ker se je moja forma dvigovala, se je hkrati povečevala tudi želja, z njo pa tudi pritisk, ki pa sem ju znal spraviti v prave kanale. Na ta način sem dobil energijo in adrenalin, ki sta me še dodatno dvignila.«

Kako ste se med turnejo spopadali s pritiskom medijev?

»Kar v redu. Prej ko se sprijazniš s tem, da se bo ta z uspehi le še stopnjeval, lažje ti je.«

Domen Prevc je na novoletni turneji upravičil vlogo glavnega favorita. FOTO: Matej Družnik

Ker se bo sezona svetovnega pokala že konec tedna nadaljevala v Zakopanah, za proslavljanje in počitek ne bo prav veliko časa.

»Malo smo proslavili med vožnjo proti domu. A jaz tudi nisem takšen, da bi pretirano užival v kakšnih zabavah. Nemalokrat bolj uživam, ko sem sam ali pa s kakovostno družbo ob dobri hrani. Po vrnitvi iz Bischofshofna pa sem bil doma pravzaprav le en dan, ravno toliko, da sem opral obleke. Po Zakopanah bom v tujini vse do svetovnega prvenstva v smučarskih poletih v Oberstdorfu (med 22. in 25. t. m.), saj bom iz Poljske odpotoval naravnost v Saporo. Zaradi tega bodo prihodnji tedni kar pestri, vendar verjamem, da bo ritem kljub vsemu malo bolj umirjen. Nadejam se, da mi bo po tem uspehu tudi lažje.«

Kaj vam je rojilo po glavi med slovesno razglasitvijo pred številnimi slovenskimi navijači v Bischofshofnu?

»Bilo mi je neverjetno, koliko ljudi je prišlo navijat zame in se veselit z menoj. In da so ostali še po koncu tekme, čeprav je bilo precej mraz. Zaradi tega sem bil res počaščen.«

Omenili ste, da se še posebej veselite odhoda na Japonsko. Zakaj?

»Morda sem malo prehiteval, kajti Zakopane so zdaj vendarle prve na vrsti, toda Saporo mi je ... Če sem iskren, mi je to japonsko prizorišče še posebej pri srcu in se ga vedno znova zelo veselim. Tokrat tudi zaradi časa, ki ga bom imel tam le zase, saj bom tja odletel že v ponedeljek. Nadvse sta mi všeč tudi tamkajšnja kultura in mesto.«

Kaj si boste privoščili za nagrado?

»Ogledano imam Rolexovo uro cosmograph daytona, poleg tega si bom po koncu sezone privoščil tudi potovanje, vendar se še nisem odločil, na kateri konec sveta bom odletel aprila.« Miha Šimnovec