Dragićevi so se stiskali na 31 kvadratnih metrih

Na zlato slovensko nedeljo so Koseze dihale z najbolj znanim fantom, ki je odraščal v naselju. Goran Dragić je dal na parketu vse od sebe, pri Džoniju, slaščičarju v naselju, ki ima velike televizijske plazme, na katerih so spremljali slovensko reprezentanco v finalu evropskega košarkarskega prvenstva, se je trlo mladih, starih, otrok, moških in žensk. Tako različni, a v enem so bili enotni – navijali so za svojega že dolgo odseljenega soseda.

A tako kot Koseze niso pozabile na Gorana, tudi Goran ni pozabil na Koseze. Pred dnevi je to ljubljansko sosesko predstavil tudi ameriški javnosti. Skozi naselje, ki se je kopalo v soncu, je popeljal ameriško snemalno ekipo in ji odprl tudi vrata stanovanja, kjer je preživel prvo polovico svojega življenja. Čeprav je danes milijonar, je čustveno legel v posteljo v sobi, kjer sta z bratom Zoranom leta in leta spala skupaj s straši.

Ulica Franca Mlakarja 24

»To je moja soseska, tukaj sem odrasel,« je Američanom na naslovu Ulica Franca Mlakarja 24, kjer na vratih še vedno piše Dragić, kar ga je pred kamero izjemno razveselilo, ponosno povedal evropski prvak. Javne evidence Geodetske uprave RS (Gurs) razkrivajo vso skromnost življenja Dragićevih ranih let. Družina je živela v enosobnem stanovanju z uporabno površino skromnih 31,1 kvadratnega metra, Gurs ga ocenjuje na slabih 65.000 evrov.

»Nazadnje sem bil tukaj pred osmimi, devetimi leti,« je povedal in se raznežil, preplavili so ga spomini: »Odraščanje v tem stanovanju je bilo sijajno, čudovito. Nismo imeli veliko denarja, a imel sem čudovito otroštvo, zaradi moje mame in očeta. Nikoli nismo bili lačni, moja mama je vrhunska kuharica. Na mizi je bilo vedno veliko hrane in za to sem hvaležen. Imel sem super otroštvo! Moja dežela in moje mesto, moja soseska, so me naredili takega, kot sem danes. Odraščanje v Sloveniji je bilo čudovito!«

Goran je v Kosezah živel do 15. leta, ko je zapustil starše in odšel v Španijo: »Mama in oče pa sta tukaj živela še dolgo.« Ker je bilo stanovanje enosobno, so vsi spali v isti sobi. Z Zoranom sta imela pograd, Goran je spal zgoraj, brat spodaj. Svoj odnos z mlajšim bratom je opisal kot enkratnega. Čeprav sta se kot otroka večino časa prepirala, Goran je bratcu žugal, da ga bo že dobil pajek, »a na koncu sva vedno bila najboljša prijatelja«.

Pri bloku je lesena miza s klopmi, kakršne imamo Slovenci na vrtovih. Šampion Goran ima posebne spomine tudi nanjo, z bratom sta se tam družila s sosedi po celem dnevu na košarkarskem igrišču: »Samo sedeli smo in klepetali do enih ali dveh zjutraj.«

Ura na stropu

Goran je ameriškemu občinstvu Slovenijo opisal kot majhno in mirno državo. V Ljubljani jim je pokazal grad in Tromostovje in poziral ob ljubljanskem zmaju. Zmaj ima posebno mesto v njegovi karieri: ko je prišel v Miami, ga je Steve Nash poimenoval Dragon (zmaj), ker nihče ni znal izgovoriti priimka Dragić. Ker je zmaj simbol Ljubljane, se mu zdi vzdevek vrhunski.

Košarkarski zvezdnik ne skriva, da je bil njegova prva športna ljubezen nogomet, amaterski nogometaš je bil že njegov oče. A po poškodbi noge je nogomet opustil in takrat je v šestem razredu v telovadnici v Osnovni šoli Koseze spoznal košarko. Prav v osnovni šoli, a ne v telovadnici, temveč na hodniku, se je naučil skakati tako visoko. Kot v marsikateri šoli so tudi na hodniku Goranove na stropu ure. Goran se je postavil pod tisto, ki se mu je vtisnila v spomin: »Imeli smo svojo igrico, imenovali smo jo možje proti fantom. Moral si skočiti, in če si se ure dotaknil, si bil moški. Tisti, ki se je niso, so bili fantje. To smo igrali vsak dan, zato sem se naučil tako visoko skakati.«

Vseh drugih košarkarskih veščin se je naučil v telovadnici pod budnim očesom prvega trenerja košarke in učitelja Branka Bavdaža, s katerim je še danes v izvrstnih odnosih. Spoznala sta se, ko je bil Goran star kakšnih osem let. Učitelj je za ameriške novinarje priznal: »Ko sem ga prvič videl igrati, se mi je na ustih zarisal nasmešek, v njem sem videl potencial. Bil je priden učenec, kar koli si mu naročil, je brez problema tudi storil.« Goran pravi, da je Bavdaž tisti, ki mu je pomagal razviti košarkarsko osebnost, za kar mu bo večno hvaležen.

Tudi Goranov prvi profesionalni košarkarski angažma je bil v Kosezah. Ilirija, kjer ga številni občasno srečujejo še danes, je bila njegov prvi klub. Tam so se začeli tudi treningi dvakrat na dan. Star je bil 11 let, klubu pa je bil zvest vse do odhoda v tujino. In priznava, da je takrat prvič pomislil: »Želim si biti profesionalni košarkar.«
In je postal. Eden najboljših. Gogi iz Kosez.