Visoke cene vstopnic in zgrešena prizorišča na klubskem SP v nogometu

Že po slabem tednu novega razširjenega klubskega svetovnega prvenstva je osrednja tema turnirja postala tisto, česar si pri Svetovni nogometni zvezi (FIFA) niso želeli: sramotno prazne tribune. Fotografije prostranih in napol praznih stadionov so preplavile družbena omrežja. Ko je Chelseajev trener Enzo Maresca po tekmi proti LAFC, kjer je na tribunah v Atlanti zevalo več kot 50.000 praznih sedežev, dejal, da je bilo »okolje malce čudno«, je zadel bistvo problema. Vzrokov za to je več, a skoraj vsi vodijo do arogance in napačnih odločitev, ki so jih sprejeli pri Fifi.

Polomija številk je očitna. Splošna slika je klavrna, saj so bili stadioni na prvih dvanajstih tekmah v povprečju zasedeni le 54-odstotno. Številke so nihale od sramotno nizkih 3.412 gledalcev na tekmi v Orlandu do sicer spodbudnih 80.000 na dvoboju med PSG in madridskim Atléticom, a splošen trend je negativen. Ena od največjih napak je bila izbira prizorišč. Pri Fifi so se odločili za ogromne arene ameriškega nogometa (NFL), namesto da bi izbrali manjše, nogometu namenjene objekte, na katerih bi 22.000 gledalcev, kolikor jih je prišlo v Atlanto, pomenilo razprodano tekmo in fantastično vzdušje.

Žrtev lastne samovšečnosti

K temu so prišteti še nerazumljivi termini tekem (opoldne ali tretja ura popoldne med delovnim tednom), ki so bili prilagojeni globalni televizijski publiki in ne lokalnim navijačem. Ključni dejavnik, ki je odvrnil občinstvo, so bile sprva »alarmantne« cene vstopnic, ki so za nekatere tekme presegle 200 dolarjev. Kljub poznejšim paničnim znižanjem je bila škoda že narejena.

Občutek, da gre za »pohlepno služenje denarja«, se je okrepil tudi zaradi zgrešene marketinške strategije. Pri Fifi so stavili na bombastične izjave svojega predsednika Giannija Infantina, a niso upoštevali, da so ameriški navijači vajeni poletnih prijateljskih turnej evropskih velikanov – imena, ki nastopajo niso nekaj novega. Zgolj prisotnost zvenečih imen ni bila dovolj. Na koncu se zdi, da je Fifa postala žrtev lastne samovšečnosti. Prazne tribune niso dokaz, da Američanov nogomet ne zanima, temveč sporočilo svetovni zvezi, da aroganca in prezir do navijačev vodita v polom.