Italijanski prevzem?

MURSKA SOBOTA – Vrnitev Mure v prvoligaško nogometno druščino je bila prava popestritev slovenskega prizorišča, ambiciozno vodstvo s predsednikom Miroslavom Topičem na čelu pa je na realnih osnovah potrpežljivo gradilo novo Muro.

Vizija je bila jasna: graditi klub na zdravih temeljih, v realnih okvirih in predvsem na lastnem kadru, iz Murine nogometne šole in okoliških klubih pomurskega bazena. Tudi v novih (ali spremenjenih) okoliščinah se od vizije ne odstopa! Takšno je stališče Murinega vodstva, potem ko je odjeknila eksplozija bombice, da muraše prevzemajo Italjani! Dejstvo je, da črno-beli potrebujejo finančno injekcijo, sveži kapital, ki ga je doma v Pomurju še posebno težko najti. Jesen je minila v namigovanju, da bi lahko bil potencialni rešitelj velik sponzor Red Bull, a posel z Avstrijci ni privedel do realizacije. Lovke Murinega vodstva so potem segle do Obale in kar skrivnostni dogovori so dosegli potrditev na izredni skupščini kluba, ki je potrdila novi sedemčlanski upravni odbor.

V njem so trije Italjani (Roberto Masiero, Natale Tursi in Giorgio Zanmarchi, ob njih pa tudi Kristjan Gregorič iz Nove Gorice kot nekakšen povezovalni člen. Njih imena ne povedo veliko, ni pa niti ustreznih oziroma točnih informacij, za katerega sponzorja gre. Ali je to resnično podjetje Grassetto, v klubu niso ne potrdili ne zanikali, ampak so obljubili le, da bo dokončna točna informacija prikukala na dan januarja prihodnje leto na tiskovni konferenci.

Seveda je jasno, da obe strani gledata na svoje interese in jih ščitita

Novi člani UO v imenu potencialnih investitorjev (vlagateljev) pogojujejo sodelovanje z aktivno vlogo v vodstvu kluba. Muraši, predvsem simpatizerji kluba kot nosilci nogometne evforije v pokrajini ob reki Muri, pa ne pozabljajo na čase, ko je v Fazanerijo takrat od boga poslan prispel srbski poslovnež Georg Suban. Prišel je z megalomanskimi načrti in velikimi obljubami, za seboj pa pustil pogorišče in pomurski nogometni ponos je končal svojo pot v tretji ligi in z ogromnimi finančnimi težavami. Takrat je na trenerski klopi Mure sedel svetovno (pri)znani hrvaški trener Miroslav Ćiro Blažević, Suban pa je v Fazanerijo pripeljal plejado koprskih nogometašev; ne bomo rekli sumljive kakovosti, ampak nogometašev, ki jih je bilo Prekmurje polno. Morda tičijo vzroki za previdnost in zadržanost prav v slabih izkušnjah iz preteklosti. Čas bo pokazal, ali je bila odločitev Murinega vodstva pravilna v trenutkih, ko se je vendarle nekaj moralo zgoditi in premakniti. Do takrat pa bo nekaj strahu, a še več upanja, v klubu, ki je v vzponu in želi postati evropski.