Ivica Kostelić nikoli ni bil le smučar. Bil je projekt, družinska zgodba, ki je premikala meje mogočega, utelešenje discipline in hkrati človek, ki je že zgodaj razumel, da vrh ni cilj, temveč stanje na poti. Danes, ko so tekmovalne strmine zamenjali morje, veter in lastni projekti, govori o času kot največjem luksuzu, o mislih kot edinem prostoru popolne svobode in o tem, zakaj mora človek v najtežjih trenutkih najti vsaj odstotek optimizma.