Jani Brajkovič: Roglič je sposoben več, kot je prikazal v zadnjih letih

V zadnjih letih smo navdihnjeni z imenitnimi dosežki naših kolesarjev, ki pravzaprav na vsaki največji dirki krojijo vrh, a ne smemo pozabiti niti Slovencev, ki so orali ledino Tadeju Pogačarju, Primožu Rogliču in drugim. Na Vuelti je Borut Božič leta 2009 slavil prvo etapno zmago na tritedenskih dirkah, natančno 20 let pa mineva od podviga, ko je Jani Brajkovič na Alto de El Morrederu oblekel takrat še zlato majico za vodilnega na dirki po Španiji. V pogovoru za Slovenske novice je 42-letni Belokranjec podoživel svoje največje trenutke.

Ali se še spomnite tiste Vuelte, na kateri ste oblekli zlato majico?

»Spomnim se vsake etape. Na startu je bilo izjemno vroče. Nočem dramatizirati, a bilo je še dvakrat huje kot letos na Touru. Takrat ni bilo protokolov za hlajenje, pač si startal s plastenko hladne vode v žepu, da si se lahko polival. Na prvih etapah se je asfalt kar topil, jaz pa sem na dirko prišel naravnost s priprav v Planici oziroma v Ratečah, kjer sem bil dvanajst dni. Ves čas je deževalo in je bilo zelo hladno. Ko sem prišel v Malago na 45 stopinj Celzija, sem si rekel, da ne vem, ali bom končal prvi teden. Ampak telo se je počasi privadilo in peto etapo s ciljem na La Covatilli sem odpeljal dobro.

Najprej ste sicer dva dni kolesarili na skupnem drugem mestu. Ste že takrat vozili z mislijo, da je majica vodilnega čisto blizu?

»Ne, to ni bil moj cilj, na tisto Vuelto sem se šel predvsem učit. Ko sem zadnji teden doma treniral, sem videl, da sem dober, a si nisem predstavljal, da sem tako hiter. Če pogledamo mojo kariero, so bili vsi rezultati zgrajeni iz presenečenj, nihče ni pričakoval, da bom igral kakšno vidno vlogo. Tudi na etapi s ciljem na La Covatilli sem dirkal slabo, z malo samozavesti. Če bi je imel več, bi lahko v tisti etapi zmagal. V naslednjih dveh dneh sem imel verjetno nekaj želje po majici, a to ni bil velik cilj, saj sem vedel, da bom do konca dirke težko zdržal z najboljšimi.«

Ste na tisti sedmi etapi vedeli, da vam kaže dobro v skupni razvrstitvi?

»Na zaključnem vzponu na Alto de el Morredero sem odpadel že na začetku. Vedel pa sem, da se bom lahko, ker sem Vuelto začel s 54,5 kilograma telesne teže, vrnil, če bom vztrajal. To mi je dejansko uspelo, nato pa je par kilometrov pod vrhom napadel Aleksander Vinokurov. Šel sem za njim, a ni želel menjati. Ko je še enkrat napadel, sem ostal zadaj z Alejandrom Valverdejem in Carlosom Sastrejem, niti približno pa nisem imel v glavi tega, da bom oblekel majico. Vedel sem, da jo verjetno bom, saj je Danilo di Luca odpadel, a nisem nič taktiziral.«

Je vaš uspeh takrat v Sloveniji zelo odmeval?

»Takrat so bili povsem drugi časi, saj še ni bilo družbenih omrežij. Novica se je sicer razširila, a to težko izmeriš. Takrat sem imel ob sebi telefon s tipkovnico in nisem dobil veliko sporočil. Ko sem se vrnil domov, smo imeli v Ljubljani novinarsko konferenco, a časa za proslavljanje ni bilo, saj smo kmalu šli naprej na svetovno prvenstvo v Avstrijo. Tisto Vuelto sem videl od spredaj, iz sredine skupine in iz ozadja. Načeloma pa si bolj zapomnimo tisto, kar je na koncu, kar je manj dobro, spomin na majico pa je do konca dirke že malo zbledel.«

Kakšen pa je bil status Vuelte pred dvajsetimi leti v primerjavi s sedaj?

»Takrat je imela še nekoliko višji status. Nekateri, predvsem španski kolesarji, so se specifično pripravljali le za to dirko. Tour je bil absolutno na prvem mestu, Giro in Vuelta pa sta bila približno na enakem mestu. Spomnim se, da sem leta 2004, ko sem postal svetovni prvak med mlajšimi člani, za radio izjavil, da si najbolj želim zmagati na Vuelti. Preprosto so mi bili bolj všeč etape in vreme. Hkrati je bila Vuelta bolj prijazna do kolesarjev od Toura v smislu kakovosti hotelov in transferjev med etapami.«

Veliko kolesarjev Vuelto izkoristi za učenje. Je za to dirka po Španiji najprimernejša tritedenska dirka?

»Da, saj je zadnja tritedenska dirka v sezoni. Nekaj kolesarjev je zelo motiviranih in pripravljenih, veliko pa jih je utrujenih od celotne sezone in zato ni takšnega stresa. Ambicije kolesarjev niso takšne kot na prvi tritedenski dirki sezone v Italiji. Tudi etape so krajše, čeprav je profil težji. Kot sem dejal, so hoteli boljši, manj je transferjev, hkrati pa je tudi vreme lepše.«

Kakšno dirkanje lahko pričakujemo od Tadeja Pogačarja glede na to, da ga nato čaka še svetovno prvenstvo?

»Glede na to, kakšen kolesar je in česa je sposoben, menim, da si lahko privošči, kar si želi. Lahko že od začetka dirka konzervativno, pa potem na koncu naredi razliko, če bo seveda njegova forma na vsaj 93 odstotkih. Moramo se zavedati, da tudi Primož Roglič ni bil na počitnicah, zato bi tudi on lahko igral pomembno vlogo. Vprašanje je, koliko ga je sicer ustavila poškodba, a njegov življenjepis na Vuelti se ni ustvaril po naključju.«

Ali menite, da bi se lahko Roglič ob menjavi ekipe tudi v prihodnje boril za zmage na največjih dirkah?

»Že nekaj let je moje prepričanje približno enako – sposoben je veliko več, kot je pokazal v zadnjih dveh letih. Vemo, da ponavljanje enih in istih stvari, vedenja in treningov, to govorim tudi iz lastnih izkušenj, obrodi iste sadove. Nelogično in neumno je pričakovati, da bo kaj drugače. Seveda je zato potrebno narediti nekaj sprememb, čeprav so nekatere neprijetne ali težke. Menjava ekipe bi bila zagotovo lahko plus, a tukaj ne gre le za novo okolje, nove trenerje, ampak tudi za miselnost. Ta je pri njem seveda zmagovalna, to je nenazadnje z rezultati dokazal v preteklosti, a neke stvari mu zelo očitno preprečujejo, da bi izkoristil to, kar zmore in zna. Takšnih zadev se ne da spremeniti v dveh tednih, če pa bo našel težavo, bo imel večji izkoristek. Dosegal bo boljše rezultate, pa ne le na športni poti, temveč tudi nasploh.«

Takole je Jani Brajkovič leta 2006 poziral v majici vodilnega na dirki po Španiji. FOTO: Dani Cardona/Reuters