Jesenice lahko rešita 
le bog ali Kopitar

JESENICE – Pod Mežaklo so začeli loviti čarovnice. Medtem ko hokejisti pakirajo svojo opremo ter odhajajo s trebuhom za kruhom in tako kažejo vso mizerijo hokejskega poklica, vodstvo lige Ebel muzajoče se stoji ob strani in poskuša težavo HK Acroni Jesenice poriniti v naročje Hokejske zveze Slovenije ali občine Jesenice. Gospodarstveniki bi dejali, da je to klasični bankrot. Glas ljudstva je že prisoten, glasno benti seveda nad odstopljenim predsednikom Slavkom Kanalcem, ki naj bi bil izdajalec prve vrste, ker je pač šel od svetega jeseniškega kluba. Kakšno sočno bodo porinili proti prestolnici, saj so za vse, kar se slabega zgodi na Jesenicah, seveda krivi Ljubljančani, pa še pretekli predsedniki in športni direktorji bodo najzloglasnejše barabe, kar jih je kdaj bilo pri jeseniškem hokeju. To, da je ista množica na tribunah vneto podpirala različna vodstva kluba, dokler je bilo na ledu kaj uspeha in so bile vstopnice po sprejemljivi ceni, seveda danes ne bo priznal nihče.

Čast je omajana

Danes je HK Acroni Jesenice porušen in brez časti. Naj si Gorenjci priznajo ali ne, v tem trenutku je hokej z značilno rdečo barvo popolna slika poraza. Dejstvo, da se je lokalna oblast, namesto da bi se trudila iz Ljubljane speljati vsaj nekaj tekem hokejskega svetovnega prvenstva divizije I v dvorano Podmežakla, raje odločila plačevati kotizacijo za košarkarsko evropsko prvenstvo, ni več le začimba na celotni zgodbi, temveč znak, koliko hokej na ledu pomeni lokalnim veljakom. Jeseniški hokej lahko trenutno rešijo le trije: bog, če se mu seveda da ukvarjati s pregovorno rdečimi Jesenicami – tudi po politični opredelitvi. Morda lokalpatriot, ki bi zadel sedmico na lotu in bi bil pripravljen iti za vlagatelja v klub, ali Anže Kopitar.

Sanje ali resničnost?

Da, vse več je glasno izrečenih želja, da bi klub preprosto kupil kar NHL-zvezdnik iz Los Angelesa, ki je v dvorani Podmežakla začel svojo pot med hokejske legende. Stavimo, da nobeden od omenjenih ne bo imel niti volje, kaj šele želje, položiti denar na račun HK Acroni Jesenice, ki je dolžan ogromne vsote še za sezone in sezone nazaj. Sanjarjenja so dovoljena, le uresničijo se zelo težko, sploh v takšnem položaju, v kakršnem je jeseniški hokej danes. Starejši ljubitelji tega športa se bodo spomnili okoliških imen, kot so Zell am See, Feldkirch, Fassa, Asiago ali Innsbruck. Ta mesta so imela zveneče hokejske klube, Feldkirch je bil celo evropski klubski prvak, danes pa se tam popolni amaterji trudijo z malčki v nekih otroških ligah, profesionalizem jih je prežvečil in izpljunil.

Dejstvo je, da se je tako zgodilo tudi s HK Acroni Jesenice. In verjemite, vodstvo lige Ebel naslednje leto ne bo jokalo za trofejnim in tradicije polnim klubom izpod Mežakle. Svoje so od njega dobili, za naslednje leto pa bodo že našli drugo ovco, ki jo bodo počasi, a vztrajno strigli pod žarometi lige, ki v evropskem hokejskem prostoru ne pomeni praktično nič.