Konec šampionskih sanj za vijoličaste

MARIBOR – Ne glede na dejstvo, da je slovenski klubski nogomet finančno kar petkrat manjši od izraelskega – Maccabijev letni proračun znaša 10 milijonov, Mariborov le dva, – pa bi prestižen preboj v Ligo prvakov naše nogometaše ponovno prebudil iz sanj, kar bi se jim v teh gospodarsko težkih časih poznalo ne nazadnje tudi v denarnici. Očitno bo treba ponovno čakati na prihodnje poletje, kot to počnemo že zadnjih dvanajst let od pravljične uvrstitve med klubsko nogometno elito.

Molitve niso bile uslišane

Po tistem šah matu nad Olympique Lyonom v letu 1999 in po nekaj prebliskih v zadnjih letih je Maribor kot edini slovenski nogometni predstavnik ponovno na dobri poti, ki pa se na žalost največjega nogometnega mesta pri nas vedno konča pri pomanjkanju izkušenj v zadnjih trenutkih. Izraelski Maccabi iz Haife je v nabito poln Ljudski vrt prišel odločno. Z jasnim ciljem uvrstitve naprej. V ospredju je bil jasno viden interes kluba, ne posameznikov. V nasprotju z vijoličastimi, kjer že ptički na vejah čivkajo o nujni preprodaji nekaterih posameznikov (Robert Berič), zaradi katere trpi kolektiv, pa tudi zaradi Etiena Velikonje in ne nazadnje igre, je bilo še pred začetnim sodniškim žvižgom bolj ko ne jasno, da lahko devetkratne šampione Slovenije čez žilave Jude spravi le čudež. Dasiravno je poleg pobožnega Marcosa Tavaresa, ki je v sredo zvečer zadel za izenačenje, proti Jezusu pomolil roke tudi direktor NK Maribor Bojan Ban, je bilo pričakovanje pomoči očeta, sina in svetega duha premalo.

Pomanjkanje izkušenj

Vijoličasti bojevniki so bili v povratni tekmi tretjega predkroga izgubljeni. V najtežjih trenutkih – trenutkih lomljenja izida in igre – pa jih sploh ni bilo. Še posebno v finišu, ko bi morali pritisniti v vsej svoji veličini. Izraelci so igrali svojo igro. Dobesedno igrali. Izraelski teater je briljantno odigral vse prekrške, bolečine in zavlačevanja, kar zelo pogrešamo v slovenskem klubskem in reprezentančnem nogometu. Ko je treba stopiti na žogo, pogledati levo in desno ali žogo raje poslati v avt, ni junaka, ki bi bil sposoben to rutinirano storiti. Čeprav vodstvo NK Maribor nenehno opozarja, da je ekipa mlada in neizkušena, pa bi še posebno športnemu direktorju Zlatku Zahoviču in trenerju Darku Milaniču moralo biti jasno, da je moč z enim izkušenim igralcem spremeniti marsikaj. Saj sta vendar tudi sama spadala mednje. Spomnimo se le Kopra in Mirana Pavlina. In četudi je NK Maribor v finišu tekme igral s kar štirimi (izgubljenimi) napadalci (Berič, Tavares, Volaš, Velikonja), ki iz sebe niso spravili ničesar, je bilo najverjetneje vsem 13.000 gledalcem v Ljudskem vrtu bolj ko ne jasno, da bi izgubljeni sin Damir Pekič z Judi opravil brezkompromisno blitzkrižno. Saj je to storil že večkrat. Tudi z Domžalami Mariboru.