»Pozimi sem videl razpis in se mi je zdel zanimiv. Prijavil sem se in bil sprejet,« Vinko Bogataj, slikar iz Lesc, ni skrival navdušenja, ker so ga povabili na Dolenjsko, v Trebnje. Pet dni, 10 umetnikov, 20 novih del v izjemni zbirki Galerije likovnih samorastnikov Trebnje.
To je bilanca 58. Mednarodnega tabora likovnih samorastnikov Trebnje. Vsak od povabljenih je prišel s svojo zgodbo. Tudi Vinko Bogataj, ki je še bolj kot v slikarskih logih znan v smučarskih. Ob omembi njegovega imena in priimka z ušesi zastriže tudi marsikdo na oni strani luže, v ZDA.

Vse se začne s skico. FOTO: Drago Perko

Lopatka je njegov zaščitni znak. FOTO: Drago Perko

Zoran Anđelković je prejel veliko nagrado 58. Mednarodnega tabora likovnih samorastnikov. FOTO: Klemen Ceglar
Velika nagrada v Srbijo
Deset umetnikov in umetnic z vsega sveta se je letos zbralo v Trebnjem na 58. Mednarodnem taboru likovnih samorastnikov. Tokrat so ustvarjali Zoran Anđelković (Srbija), Stanislava Blagojević (Španija/Srbija), Vinko Bogataj (Slovenija), Nina Fedotova (Ukrajina), Cristina Fonollosa (Španija), Mariam Hussein (Združeno kraljestvo/Sirija), Adžana Modlitbová (Slovaška), Tan Ia (Tania Ovchatova-Papisashvili) (Gruzija), Dora Šalda (Slovenija) in Nikolaos Zarras (Grčija). Trebanjska galerija v svoji zbirki hrani 1500 del 300 umetnikov z vsega sveta, kar jo uvršča med najpomembnejše zbirke naivne umetnosti v Evropi. Veliko nagrado je prejel srbski umetnik Zoran Anđelković, priznanja za umetniška dela pa sirska umetnica iz Londona Mariam Hussein, ki je na platno prenesla slovenski zajtrk na sirski mizi, grški samouk Nikolaos Zarras in gruzinska naivka Tania Ovchatova Papisashvili z umetniškim imenom Tan la.
»S skoki je bilo tako: skakal je že starejši brat, pa me je potegnilo. Ko je končal, so bile na voljo tudi njegove smuči. Bile so mi predolge, a sem se podil z njimi po vseh kucljih. Vpisal sem se v Skakalni klub Triglav Kranj. Vesel sem, ker sem prišel do reprezentance, kakšnih velikih rezultatov pa nisem dosegel,« se svoje športne poti spominja 77-letni Vinko, ki je marca 1970 z grozljivim padcem opozoril nase ves svet. Bogataj je tekmoval na svetovnem prvenstvu v poletih Oberstdorfu v Nemčiji. Med tretjim poletom je zaradi nove snežne odeje in prehitrega zaleta izgubil ravnotežje ter se zaletel v ograjo. Odnesel jo je z zlomljenim gležnjem in pretresom možganov. Ekipa ameriške televizije ABC je posnetek padca uporabila za uvod v svojo športno oddajo Wide World of Sports in ga prikazovala več desetletij.
»Da se moj padec vrti v ZDA, nisem vedel. Nekega dne so ameriški televizijci prišli v podjetje Veriga Lesce, kjer sem delal, saj sem izučen kovinar. Naredili smo intervju, potem so me še povabili v ZDA. To me je nekako izstrelilo med televizijske zvezde. Večkrat sem bil gost na raznih proslavah v Ameriki, tudi v družbi boksarja Muhammada Alija, s katerim sem se večkrat srečal in sva postala kar prijatelja. Spoznal sem tudi Franka Sinatro in O. J. Simpsona,« nam je zaupal Vinko.

Srečanje z največjim – Muhammadom Alijem
1970. leta je v Nemčiji preživel grozljiv padec.
Slika z lopatko
Bogataj je po karieri skakalca ostal v skokih, bil je prvi trener Francija Petka, ki je postal svetovni prvak leta 1991. Danes živi v Lescah, v ospredje pa je skočilo slikarstvo. Letos je bilo zelo plodovito, saj je sodeloval na prestižnem mednarodnem srečanju v Trebnjem.

Vinko Bogataj je bil jugoslovanski reprezentant. FOTO: Osebni arhiv

S tem padcem je zaslovel v ZDA.
»Lahko rečem, da v tako lepem ateljeju še nisem delal. Sem se vprašal, ali sploh spadam med te slikarje, ker imam popolnoma drugačen slog, jaz sem bolj impresionist. Pa so mi v galeriji rekli, da sem pravi,« je skromen gorenjski slikarski samouk.
Slika z lopatko, čopiča skoraj ne uporablja. »Sprva si vedno naredim skico, potem se lotim slikanja. Barve zmešam na paleti in jih začnem nanašati z lopatko. Uživam, ko ustvarjam tiste večerne sence. Slikam pa že vse življenje. Premor sem naredil samo takrat, ko sem skakal, takrat ni bilo časa. Tudi moj oče je zelo rad ustvarjal. Ni slikal, je pa vedno, ko je izdelal orodje, dodal umetniški pečat.«
V Jugoslaviji včasih ni bilo za dobiti barv, zato jih je Vinko hodil nabavljat čez mejo v Avstrijo. Po letu 1991 teh problemov ni več, od 2006. pa je v pokoju. »Rad slikam, pa okoli hiše je vedno nekaj dela.« Do nedavnega je naokoli hodil s psičko, ki pa je pri 18 letih poginila. S športom pa je Vinko še povezan, saj že vse od leta 1984 vztraja kot starter na tekmah svetovnega pokala v Planici.
Slikarski premor sem naredil samo takrat, ko sem skakal, takrat ni bilo časa.