Leja Glojnarič je dekle za velike tekme

»Postati parašportnica leta 2025 mi ogromno pomeni. Občutek je lep, to mi je uspelo že tretjič in je hkrati lepo priznanje za vse, kar počnem. Ponosna sem,« priznava 23-letna Brežičanka, sicer gluha atletinja, Leja Glojnarič. Leto, ki se poslavlja, ki je bilo za Posavko stresno, naporno, boleče, a tudi zelo uspešno. Na olimpijadi gluhih, večjega tekmovanja za gluhe in naglušne športnike na svetu ni, je v Tokiu osvojila tri bronaste kolajne (v skoku v višino, teku na 100 metrov z ovirami in sedmeroboju). Japonska, ki je gostila olimpijado gluhih, ji bo ostala v lepem spominu, čeprav je tja odpotovala brez posebnih pričakovanj in obetov. Ni veliko manjkalo, da bi celo ostala doma.

»Leja se je lani poškodovala na Balkanskem članskem prvenstvu, kjer je tekmovala v mnogoboju in kljub poškodbi osvojila 3. mesto kot prva gluha športnica na takšnem tekmovanju. Žal se je izkazalo, da potrebuje operacijo in je bila konec lanskega leta tudi operirana na gležnju. Po dolgotrajni rehabilitaciji smo začeli treninge, a se je kmalu spet pokazalo, da jo boli stopalo. Prva diagnoza je bila fraktura stopalne kosti. Po rehabilitaciji, ki je trajala šest tednov in po nekaj treningih, pa smo ugotovili, da gre za utesnitev živca med 3. in 4. prstom na nogi. Temu rečejo Mortonov nevrom. Žal bi za rešitev tega stanja spet potrebovala operacijo. Ker pa je bila olimpijada pred vrati, smo operacijo zamaknili,« podrobnosti razkrije oče Iztok Glojnarič, tudi Lejin trener.

Hči je na Japonskem trpela v bolečinah, a je hkrati iz sebe iztisnila zadnje atome moči. Tudi zato, ker ji je ob strani stala celotna slovenska odprava, kar nekaj moči pa ji je preko telefona na Japonsko poslala mama Vesna. Danes je tekmovanje v Aziji le še lep spomin, na katerega Lejo spominjajo tri bronasta odličja.

Šport kot odgovor na posmeh

Leja je danes cenjena in spoštovana parašportnica, ki ima težave s sluhom od zgodnjega otroštva. Sluh se ji poslabšuje še danes. Na očitke in posmeh okolice ji je kot otroku pomagal prav šport. Lejin dolgoletni trener Henrik Omerzu se še vedno dobro spominja Lejinih začetkov, bilo je v 3. razredu osnovne šole. »Leja je pred 15 leti prišla na prvi trening. Takoj sem ugotovil, da je posebno dekle, ki se je treninga lotilo z neverjetno vnemo,« se na Lejine začetke ozira Omerzu.

Od leta 2019 trenira skupaj s sestro Niko. Poleg skoka v višino se je Leja v zadnjih letih začela posvečati tudi metu kopja, teku na kratke proge in teku čez ovire, kjer gradi svojo vsestranskost. Najbolj med vsemi uživa v skoku v višino. Prvič je nase sicer opozorila leta 2021 na svetovnem prvenstvu v Lublinu, v metu kopja je osvojila 5. mesto. Na olimpijadi gluhih v Braziliji leta 2022 je navdušila z osvojenima dvema zlatima kolajnama, leto pozneje pa je postavila svetovni rekord v mnogoboju in na evropskem prvenstvu na Poljskem osvojila dve zlati kolajni. Leta 2024 je dosegla še en izjemen mejnik – postala je prva gluha atletinja s kolajno na balkanskem prvenstvu, kjer je osvojila bron v mnogoboju.

Še dovolj rezerv

Pa leto 2026? Počitek in sanacija poškodb bosta dobila prednost. Leja in družina se zavedajo, da so v dobrih rokah zdravnika dr. Drobniča, ki bo poskrbel, da bo Lejin korak spet brhek, šampionski. Potem pa nazaj na trening. »Nekaj panog sedmeroboja je še, ki mi ne gredo najboljše in imam rezerve,« pove Leja, ki je tudi v letu 2025 dokazala, da je dekle za velike tekme.