Milko se je poslovil 
brez zamer

LJUBLJANA – Marko Milić je kot košarkar s trebuhom za kruhom prepotoval skoraj ves svet, od Amerike do Irana in Kuvajta, vmes še veliko Evrope, vključno s Španijo, Italijo... In seveda je pisal tudi zgodovino ljubljanske Olimpije. Nanjo nima zgolj lepih spominov, nasprotno, nekateri so res boleči, ampak je človek, ki ne goji zamer, pravi.

Prvi Slovenec v NBA

Zdaj, pri 38 letih, se je odločil, da je profesionalnega igranja košarke dovolj. Gotovo bi ga marsikje še vzeli, na Bližnjem vzhodu ali v Aziji vsekakor, a tega športnega nomadstva ima preprosto dovolj, predvsem zaradi svojih deklet. Žene   Vesne   in treh hčerk,  Tare, Ele  in Mile. Kadar ga dolge mesece n i bilo domov, je bilo hudo za vse. Marko se spomni, da se hčerke včasih sploh niso želele pogovarjati z njim po telefonu, ker so preveč jokale. Družino je sprva imel ob sebi, toda ko so dekleta prerasla vrtec, st arejši sta hodili v italijanskega, on pa se je moral čedalje pogosteje seliti, saj so ga klubi najemali le za krajše obdobje, je to za vse postalo preveč stresno. Dekleta so se ustalila v Sloveniji, Vesna, ki je z Markom že 20 let in se je zaradi njegove kariere odrekla svoji, bila je odlična košarkarica, se je podala v poslovne vode. Zdaj je prišel čas za njene sanje, pravi Marko, ki se rad pošali, da njegova žena spi z upokojencem.

Hčerke bolj kot košarka zanima tenis. Milko, kot ga kličejo, torej ne bo dočakal uresničitve sanj o tem, da bo imel sinove, ki bodo dovolj dobri tudi za igranje v ligi NBA. Tako kot on. Bil je prvi slovenski košarkar, ki je zaigral v najmočnejši košarkarski ligi na svetu. Ker je bil dober igralec, morda pa malce tudi zato, ker je bil vedno ravno prav nastopaški. Kdo drug bi šel na tekmo all stars preskakovat avto in zabijat koš, če ne prav Marko Milić. Tisti njegov skok z zabijanjem ni šel nikoli v pozabo, po zaslugi sodobne tehnologije si posnetek lahko ogledujejo in se nad njim navdušujejo tudi mladi fantje, ki se jim o tem, kako veliko športno ime je pravzaprav Marko Milić, še sanja ne.

Od Reala do Olimpije

Ko je Marko, takrat košarkar Olimpije, leta 1997 dobil povabilo za igranje v NBA, mu je Zmago Sagadin svetoval, naj raje še kakšno leto ostane v Evropi, vendar ga ni poslušal. Niti zdaj ga ne bi, pravi, čeprav nasvet sploh ni bil slab. »To je tako, kot če bi znanstvenika povabili, da gre z raketo na misijo v vesolje, in bi rekel, da ne gre, ker mora doma dokončati projekte,« je slikovito razložil Marko v enem od intervjujev, zakaj povabila iz ZDA preprosto ni mogel odkloniti.

Po selitvi čez lužo pa so njegove sanje obtičale na klopi Phoenixa. Pobiral je »odpadne minute« in čakal na veliko priložnost. V NBA je žal ni dočakal, po dveh letih posedanja med rezervisti ga je potrpljenje minilo. Vrnil se je v Evropo in 2000. postal član madridskega Reala. Leta zatem so bila leta selitev, večinoma po italijanskih klubih, še en kratek skok v Real, nato 2007. Olimpija. Marko Milić, sicer Kranjčan, je bil ljubljanskemu klubu naklonjen z vsem srcem. Da je bil v nekem obdobju tako kapetan reprezentance kot tudi Olimpije, mu je še vedno v veliko čast. In ko Jure Zdovc, ki je 2009. prevzel klub, zanj ni več našel prostora v ekipi, je bilo res boleče. Brutalno je beseda, ki jo v zvezi s tem mnogi še vedno uporabljajo.

Zdovcu ne zameri

Marko Milić pravi, da do Zdovca zaradi tega ne goji zamer. Vse se zgodi z razlogom. Zanj se je nazadnje v resnici obrnilo v pravo in dobro smer, tri lepe sezone je preživel v italijanski Cremoni in bil, čeprav tujec, tudi kapetan moštva. Zaradi pomladitve ekipe se je nato moral posloviti, a brez slabih občutkov.

Ponudbe, ki jih je potem dobival od različnih klubov, so bile za športnika, vajenega velikih izzivov in vrhunskosti, dober razlog, da začne razmišljati o upokojitvi. Pa se je pojavil Memi Bečirović in ga povabil igrat košarko v Iran. Marka je še zdaj malce sram, ker je imel do Irancev, teh izjemno prijaznih ljudi, na začetku toliko neupravičenih predsodkov. Iz Irana je šel za nekaj časa v Kuvajt, ja, denar pri tem ni bil nepomemben dejavnik, kjer je še enkrat okusil slast zmag in osvajanja lovorik. Misel, da je napočil čas za slovo, ki ga je spremljala že nekaj let, pa se je čedalje bolj krepila. In se nedavno tudi udejanjila. Z uradnim Markovim slovesom v Stožicah. Z veliko smeha in nekaj klovnovskega pridiha, ki je bil vedno njegov zaščitni znak. In ki bi utegnil biti dober motivacijski dejavnik pri delu z mladimi, v katerem Marko Milić vidi svojo prihodnost.