Najboljša slovenska ultramaratonka pri 50 letih postavlja nove mejnike (FOTO)

Ena največjih in najzahtevnejših ultramaratonskih preizkušenj na svetu je bila letos v znamenju Slovencev. Traso v dolžini 246 km je v ženski konkurenci kot tretja premagala Nataša Robnik, za tek od Aten do Šparte je potrebovala 26 ur, 9 minut in 38 sekund. To je vrhunec nastopov petčlanske slovenske zasedbe, prav vsi so končali fizično in psihično izjemno zahtevno preizkušnjo. S podobnim dosežkom se ne more pohvaliti nobena druga država od leta 1983, ko so organizirali prvi Špartatlon.

Slovenska veteranka v vzdržljivostnih tekih Nataša Robnik je osebni rekord na Špartatlonu letos popravila za kar tri ure in šest minut. »Očitno pride dan, ko gre skoraj vse gladko. Kar pa seveda ne pomeni, da ni bilo izjemno zahtevno. Kot kaže, sem iz dobrih in predvsem slabih izkušenj potegnila najboljše,« je povedala najboljša ultramaratonka na sončni strani Alp vseh časov in podrobneje pojasnila recept za fenomenalen rezultat.

»Lani sem na Špartatlonu odstopila, saj me je izdal želodec. Naredili smo podrobno analizo, kaj je to povzročilo, zato sem spremenila način prehranjevanja, v prvi vrsti pri vnosu ogljikovih hidratov. Izjemno pozorna sem, v kakšnih količinah mi ustreza določena hrana. Zdaj sem še bolj previdna pri tem že teden dni pred tekmo. Ja, pri 50 letih se očitno spremeni tudi metabolizem, in to je treba upoštevati.« Zmagala je Madžarka Andrea Mórocza (25:09:06), druga je bila Grkinja Despoina Simantrakou (25:37:44).

Savinjčanka, slovenska rekorderka v praktično vseh vzdržljivostnih tekih, ki sodeluje tudi na trail tekih, je še enkrat znova dokazala, da je neuničljiva. Svoj prvi Špartatlon je končala leta 2015, drugega pa 2019, dvakrat ni končala peklenske grške avanture (2016 in 2024). Tokrat je bilo neobičajno tudi to, da je deževalo.

»Nisem se posebno ukvarjala z dežjem, na to pač ne moreš vplivati. V prvi vrsti je pomembna psihološka pripravljenost. Je pa bilo ponoči težje kot na prejšnjih nastopih, saj je bilo hladneje. Temperatura je padla na 8 do 10 stopinj Celzija. Nisem se ohladila, saj nisem prav nič hodila, če izvzamem kratko hojo na vzponu pred koncem trase. Podnevi je bilo največ 27 stopinj Celzija, tako da ni bilo tako vroče kot prejšnja leta. So me pa na trenutke ovirali močnejši sunki vetra, tako da sem porabila kar precej moči, da sem svojih 50 kilogramov obdržala na cesti,« v smehu pripoveduje jeklena Slovenka.

Na vrsti je Dolina smrti

Resda je dosegla fantastičen uspeh, a že gleda proti novim mejnikom. »Moj glavni cilj je nastop na Badwaterju 2026 (217 km z 2500 metri višinskimi metri po peklenski vročini v Dolini smrti v Kaliforniji v ZDA; op. p.). Bila bi prva Slovenka na tej dirki. Do januarja se zbirajo prijave, konec meseca objavijo seznam udeležencev. Kot vemo, sprejmejo le 102 tekača. Kriteriji so strogi, imeti moraš vrhunske rezultate v tekih na 200 km in več. Letos maja sem v Italiji zmagala na 200 km v absolutni konkurenci, na Špartatlonu sem bila tretja v ženski konkurenci ... Ne vem, kaj bi še morala storiti, da bi me uvrstili na seznam tekmovalcev za Badwater,« lahko Nataša Robnik z razlogom optimistično pričakuje objavo udeležencev konec januarja.

Preostali uspešni slovenski udeleženci letošnjega Špartatlona so bili Benjamin Žavbi (28:40:12), Maja Rigač (30:50:53), Mirko Bogomir Miklič (31:35:38) in Matej Marcen (33:46:04). Vsi so prepričljivo opravili z zahtevo, da moraš do kipa kralja Leonida v Šparti prispeti v 36 urah. Zamudnike sicer diskvalificirajo na kontrolnih točkah, če ne dosežejo zahtevanih časov, tako da za počitek preprosto ni časa.

Daleč najstarejši med slovenskimi junaki je 60-letni Mirko Miklič, ki je že šestič opravil s Špartatlonom, prvič ga je pretekel leta 2016, svoj rekord na tej zloglasni trasi pa je postavil leto pozneje (26:19:11). »Moja glavna motivacija je bila, da prehitim vrstnike in starejše od sebe, kar mi je tudi uspelo. Naporno je bilo v drugem delu tekme, po drugi uri ponoči, ko je začelo deževati. Malce me je zategovalo v mišicah, tako da vendarle ni šlo vse gladko. A sem trpežen in vztrajen, zadnjih 20 km sem tekel skoraj tako hitro kot na začetku. Zelo sem hvaležen, da me po dolgem času ni nič bolelo, terapevt Rado Ribič je izjemno opravil svoje delo. Moja glavna želja je, da bi pretekel še štiri špartatlone, tako bi bil s skupno desetimi nastopi večni špartatlonec,« se ne namerava ustaviti Mirko Miklič.

Skupaj s še osmimi kolegi ga že naslednji konec tedna v Albiju v Franciji čaka nastop na svetovnem prvenstvu v 24-urnem teku, kjer bodo nizali kilometre na krožni progi v dolžini 1500 metrov. Tam bo Miklič tudi v vlogi selektorja: »Z devetimi prijavljenimi imamo zelo močno ekipo, zato bomo napadli kolajno v ekipni konkurenci. Prijaviti moramo šest tekačev z najboljšimi osebnimi rekordi, od teh se upoštevajo trije najboljši na SP. Tekli bodo še Luka Videtič, Boris Sušelj, Andrej Tepina, Jan Beguš, Luka Trtnik, Boštjan Schönlieb, Roman Jugovič in Damjan Krejač.«