Navijač Miran štopal v Litvo, da bi navijal za Smodiša in soigralce

KLAIPEDA – »24 štopov sem porabil iz domačega Kanala ob Soči, da sem prišel v Klaipedo, na košarkarskem prvenstvu še nisem bil, pa je prav fino tukaj,« je sredi poljske noči v eni od pivnic ob zvokih slovenske glasbe razlagal Miran Ipavec, ki smo ga srečali med množico navijačev.

Štart v Posočju

Zanimiv in zgovoren kaveljc je Miran. »Rad štopam, začel sem že leta 1988, od takrat se je nabralo preko 260.000 kilometrov.« Pot do Litve je začel v Kanalu, a je samo do Ljubljane potreboval štiri ure. »V petek zvečer, ko sem začel, so vsi gledali nogomet, pa ni bilo ljudi na cesti. Pravi štop sem dobil na ljubljanskem Barju, potem pa se je začelo.«

Tudi s kočijo

Najprej je sledilo sedem avtomobilov iz Ljubljane do poljske meje, tu pa je nastopila štoparska kriza. »Ne morem verjeti, kar 13 vozil sem menjal. Bilo je tako hudo, da sem prosil voznika konjske vprege, da me odpelje nekaj sto metrov proč, da menjam lokacijo.« Vmes so ga hoteli na eni od bencinskih črpalk prinesti naokoli, a so mu potem vrnili preveč denarja, pa ga je korektno vrnil. »Nisem hotel biti kot ti Poljaki, sem vedel, da mi bo bog povrnil.« In mu tudi je – naslednji mu je ustavil namreč župnik. Po Litvi je porabil štiri štope in prišel na cilj.

100 evrov in 5000 kilometrov

»Vesel sem, ker sem tu, navijal sem na vso moč, a ni pomagalo,« pravi Miran, ki se ne misli ustaviti – obiskal bo še Latvijo, potem pa se bo vrnil domov. »Kakih 100 evrov bom zapravil vse skupaj, za mano pa bo 5000 kilometrov.«

Na tekmi z Zavrlom

Sicer pa je Miran bil štiri leta tudi župan, v letih 2002 in 2006 je vodil občino Kanal ob Soči, kjer ima tudi podjetje. V štopanju uživa, v tem času se je naučil sedem jezikov, lani je obnavljal tudi nizozemščino, saj si je ogledal finale SP v nogometu kar med tulipani. Leta 1996 je bil tudi v Angliji, ki je gostila EP v nogometu, še tri leta poprej pa ga je nemirni duh gnal na Malto. »Slovenski nogometaši so igrali na turnirju, bil sem edini navijač, tekme sem si ogledal v častni loži, sedel sem tik poleg Rudija Zavrla.«