Nika Prevc: Za nas je zdaj vse skupaj bolj prijazno

Številnim lovorikam, ki jih je že osvojila na snegu, bi lahko Nika Prevc dodala še naslov poletne kraljice. Slovenska skakalna šampionka pred finalom velike nagrade FIS v Klingenthalu (25. t. m.) v skupni razvrstitvi drži drugo mesto, pri čemer za vodilno Japonko Nozomi Marujama zaostaja za 50 točk. A še bolj kot proti temu nemškemu prizorišču 20-letni članici kranjskega Triglava misli uhajajo k Lillehammerju, kjer se bo 20. novembra začela olimpijska sezona svetovnega pokala, v kateri bo lovila že svoj tretji zaporedni veliki kristalni globus.

Na nedavni olimpijski generalki v Predazzu ste osvojili drugo in četrto mesto. Kako ste bili zadovoljni s svojim tamkajšnjim skakanjem?

»Na istih tekmah sem malo podlegla visokim pričakovanjem. Moji skoki takrat niso bili dovolj sproščeni, da bi v njih uživala. Ko se zdaj na treningu zberem za svoj nastop, mi gre spet čisto v redu od nog.«

Kako pa sta vam všeč napravi, na katerih se boste pozimi potegovali za kolajne na OI?

»Kar zadeva srednjo skakalnico, si o njej še nisem ustvarila kakšnega mnenja, ker na njej še nisem opravila prav veliko skokov. Večja pa mi je bila zelo všeč, sploh ko nam je na treningu pihal vzgornik.«

Olimpijsko generalko sta zasenčila padca in hudi kolenski poškodbi Eve Pinkelnig in Alexandrie Loutitt, ki sta v zadnjih letih prav tako krojili svetovni vrh. Kako ste doživeli njuno veliko smolo?

»Hudo ti je, ker ne gre 'le' za poškodbo. Zaradi strganih kolenskih vezi sta obe izgubili celotno olimpijsko sezono, za katero sta se obe pripravljali več let. Ne zdi se ti pošteno, da se lahko nekomu zgodi kaj takšnega.«

Zaradi tega so pristojni pri Mednarodni smučarski zvezi (FIS) spremenili pravilo glede tekmovalnih dresov, tako da imate lahko skakalke zdaj spet večje. Kaj lahko poveste o tem?

»Medtem smo že popravili drese oziroma jih prilagodili novemu pravilu in že tudi preizkusili. Moram reči, da mi ustrezajo. Tehnika in način skakanja sta se malo spremenila. Za nas je zdaj – kako naj se izrazim – vse skupaj bolj prijazno.«

Tako se je znova pokazalo, kako nevarni so lahko skoki.

»Dejansko se ti lahko hitro kaj pripeti. A ne le v skokih, temveč pravzaprav v vsaki panogi.«

Zdravstvenim težavam se niti slovenska ženska reprezentanca, ki je s Tino Erzar in Tajo Bodlaj ostala brez dveh obetavnih skakalk, ni izognila. To je bil za vse kar hud šok, kajne?

»Kar se jima je zgodilo, je za nas vse precejšen udarec. Za Tajo smo sicer mislili, da se bo lahko po posegu hitro vrnila na skakalnice, a bo prav tako odsotna več mesecev. Zaradi Tine pa mi je bilo še posebej hudo, saj je bila izjemno motivirana. Videlo se je, da res ve, kaj hoče. Trenutno je res v nezavidljivem položaju. Tudi sama je menila, da bo zdravljenje potekalo hitreje, vendar pa stvari ni mogoče prehitevati. Ne zdi se mi pošteno, da se nekaterim dogajajo takšne stvari, zato sem še bolj hvaležna, da sem sama zdrava. Grozno je, kako je v trenutku izgubila svojo najljubšo zadevo.«

Pred dnevi ste vstopili tudi v novo študijsko leto.

»Da, zdaj sem v drugem letniku študija bibliotekarstva na Filozofski fakulteti v Ljubljani in napočil je spet čas za nabiranje motivacije za učenje in druge zadeve. Moram reči, da mi gredo profesorji pri usklajevanju vseh obveznosti zelo na roke. Na žalost se mi predavanja prekrivajo s treningi, kar je škoda, saj zamudim veliko stvari.«

Veliki vrhunec sezone bodo OI februarja prihodnje leto v Italiji, a se verjetno ne boste osredotočili le nanje?

»Na žalost so igre le del sezone in lahko samo upaš, da boš takrat ujel pravo formo. Med vrhunci zime pa bodo tudi prvi ženski poleti v Planici, ki jih bomo dekleta dočakala hitreje, kot smo mislile.«

Kakšne cilje ste si po vseh uspehih, ki ste jih že dosegli, zastavili za prihajajočo zimo?

»O njih moram še malo razmisliti. Po takšnih sezonah se ti namreč apetiti še povečajo, zaradi česar moram poskrbeti, da bosta na prvem mestu pri meni ostala moje zadovoljstvo in navdušenje nad skoki.«