Nogomet izgubil še eno zvezdo, umrl legendarni nogometaš Interja (FOTO)

Italijanski nogomet žaluje za eno svojih največjih legend. Sandro Mazzola je umrl v 83. letu starosti, novico pa je v noči na soboto potrdil Inter. »Sandro Mazzola je bil eden največjih nogometašev v zgodovini. Ne le v zgodovini Interja,« so zapisali v klubu. Mazzola je bil eden tistih nogometašev, ki so skoraj nerazdružljivo povezani z enim samim klubom. V Inter je prišel že kot mladenič in tam ostal do konca igralske kariere. V 17 sezonah je za prvo moštvo odigral 565 uradnih tekem in dosegel 158 golov.

Obraz velikega Interja

Največje uspehe je doživel v šestdesetih letih, ko je bil eden ključnih igralcev legendarnega moštva Helenia Herrere, znanega kot Grande Inter. Z Milančani je osvojil štiri naslove italijanskega prvaka, dva evropska pokala in dva medcelinska pokala. Posebej nepozaben je bil finale evropskega pokala leta 1964 proti Real Madridu. Inter je zmagal s 3:1, Mazzola pa je dosegel dva zadetka in moštvu pomagal do prve evropske lovorike v zgodovini kluba. Leto pozneje je Inter naslov ubranil. Mazzola je bil tudi najboljši strelec evropskega pokala v sezoni 1963/64 s sedmimi zadetki, leto pozneje pa še najboljši strelec italijanskega prvenstva, ko je dosegel 17 golov.

Za zlato žogo ga je premagal le Cruyff

Kako visoko je kotiral tudi med najboljšimi igralci svoje generacije, kaže izbor za zlato žogo. Med kandidati zanjo se je znašel kar devetkrat, leta 1971 pa je končal na drugem mestu. Pred njim je bil le nizozemski velikan Johan Cruyff. Eden najbolj znamenitih Mazzolinih zadetkov je padel proti Vasasu iz Budimpešte leta 1966. Po prodoru, v katerem je preigral več nasprotnikov in vratarja, je žogo poslal v mrežo, ta zadetek pa je UEFA desetletja pozneje izbrala za enega najlepših iz zgodnjega obdobja evropskega pokala. Že njegov debi za prvo moštvo Interja je bil nenavaden. Junija 1961 je proti Juventusu nastopil v praktično mladinski zasedbi, ki jo je Inter na igrišče poslal v znak protesta. Juventus je zmagal kar z 9:1, edini gol za Milančane pa je z enajstmetrovke dosegel komaj 18-letni Mazzola.

Uspehov ni nizal le v klubskem dresu. Za italijansko reprezentanco je zbral 70 nastopov in dosegel 22 golov. Leta 1968 je z Italijo osvojil naslov evropskega prvaka, dve leti pozneje pa je igral še v finalu svetovnega prvenstva v Mehiki. Italijani so takrat osvojili drugo mesto, potem ko jih je v finalu s 4:1 premagala Brazilija. Del njegove reprezentančne zgodbe je bilo tudi dolgoletno rivalstvo z Giannijem Rivero. Oba sta veljala za izjemna nogometaša, selektorji pa so dolgo iskali način, kako ju vključiti v isto moštvo. Na svetovnem prvenstvu leta 1970 je zato nastala znamenita »štafeta«: Mazzola je pogosto igral prvi polčas, Rivera pa ga je zamenjal v drugem.

Očeta je izgubil pri šestih letih v znani letalski nesreči

Nogomet je Mazzolino življenje zaznamoval že v otroštvu, in to na zelo tragičen način. Njegov oče Valentino Mazzola je bil kapetan slovitega Grande Torina, moštva, ki je v štiridesetih letih prevladovalo v italijanskem nogometu. Torino je v tistem obdobju osvojil pet zaporednih naslovov državnega prvaka. Maja 1949 pa se je zgodila letalska tragedija na griču Superga. Letalo, na katerem je bila skoraj celotna ekipa Torina, je v slabem vremenu trčilo v baziliko. Umrlo je vseh 31 ljudi na krovu, med njimi tudi Valentino Mazzola.

Sandro je bil takrat star komaj šest let. Kljub ogromnemu bremenu očetovega priimka si je pozneje ustvaril lastno zgodbo in postal ena največjih osebnosti italijanskega nogometa. Po koncu igralske kariere se od Interja ni povsem poslovil. Deloval je tudi v vodstvu kluba, pozneje pa kot športni funkcionar in televizijski komentator. V Interju je opravljal različne vodstvene funkcije v obdobju od leta 1977 do 1984, nato pa se je v klub vrnil še v devetdesetih letih. Umrl je prav ob simboličnem času za milanski nogomet. 19. septembra letos mineva sto let od odprtja stadiona San Siro, kraja, na katerem je Mazzola odigral nešteto velikih tekem in postal eden najbolj prepoznavnih obrazov Interjeve zgodovine.

Inter se je od svoje legende poslovil z besedami, da je bil Mazzola njegova zgodovina: vanj je prišel kot deček in ga pravzaprav nikoli ni zapustil.