Vilfanovi so prišli, je slišati v teh dneh po Obali. Pa še res je, tudi koronavirus in specifične razmere ne vržejo iz tira organizacije z dobro idejo in pravim pristopom. Športno društvo Košarkarska šola Peter Vilfan
letos vnovič organizira poletni košarkarski tabor v Strunjanu.
Peter Vilfan skrbi, da vse deluje brezhibno.
»Sedemindvajseto leto zapored smo tu. Niti v enem trenutku nismo pomislili, da kampa zavoljo danih razmer ne bi organizirali, smo pa s prijavami čakali do konca maja,« pove alfa in omega kampa
Peter Vilfan, nekdanji košarkar, tudi svetovni prvak iz leta 1978, pozneje trener, direktor in športni komentator.
Zmanjšali skupine
Letošnji tabor poteka v petih izmenah, prva je že doma, druga v teh dneh končuje. Sledili bosta še dve, zadnja, peta, bo namenjena skupini, ki jo pri Vilfanu pripravijo za Košarkarsko zvezo Slovenije, kampa pa se bodo udeležili igralci, rojeni leta 2008, in mlajši. »Letos smo zmanjšali skupine, v njih je 40 do 45 otrok,« nadaljuje Vilfan. Nad skupino bdi po osem ljudi, med njimi štirje trenerji, strokovni del poteka pod taktirko strokovnega vodje kampa
Aleša Fabjana.
Strokovni vodja Aleš Fabjan
»V danih razmerah je še vedno na prvem mestu, da se otroci zabavajo, da trenirajo in igrajo košarko, uživajo in so dobre volje, od nas pa odidejo zadovoljni in srečni. Po prvi izmeni lahko rečem, da nam je uspelo,« pravi Vilfan, ki se z ekipo trudi, da izpolni vse pogoje, ki jih za take razmere predpisujejo pristojne institucije. »Držimo se vseh protokolov. Imamo tudi veliko srečo, da imamo šolo povsem zase. Učilnice so spremenjene v spalnice, imamo svojo kuhinjo z jedilnico in letnim vrtom, na voljo pa tri igrišča na platoju in še telovadnico. Tu, na hribu, smo edini, dejansko nihče ne more do nas,« idejni vodja kampa Peter Vilfan izpostavi prednosti Centra za usposabljanje Elvire Vatovec, kjer tabor poteka od začetka.
Na kampu so se od leta 1992 zvrstili številni slovenski košarkarski asi: Beno Udrih, Boštjan Nachbar, Sani Bečirović, Smiljan Pavič.
»V šali lahko rečemo, da bi tu naredili tudi karantenski park. Stik z drugimi imamo le, ko gremo na plažo. A se tudi takrat obnašamo odgovorno, razdelimo se v manjše skupine,« doda Vilfan. Zavoljo koronavirusa so odpovedali izlet z ladjico, teden na Obali pa si popestrijo s pešpotjo do Portoroža.
Brez kopanja ne gre
»Rada imam košarko, zato sem se z veseljem odločila in prišla na kamp,« pove
Eva Kosmač, ki trenira pri ŽKD Ježica Ljubljana. »S prijateljem sva slišala, da se na tem košarkarskem kampu tudi veliko kopajo. Zato sva se ga udeležila, lepo se imava,« je povedal
Vid Kundih iz Celja. »Veliko igramo košarko, plavamo in se družimo. Vesel sem, ker imamo veliko tekem. Trenerji so nas že na začetku kampa razdelili v skupine, ki se zdaj merijo med sabo, zabavno je,« izvemo od
Jake Fabjana iz Kamnika. Košarka mi je všeč, v Strunjanu pa se zabavam,« je piko na i dodala še njegova sestra
Leni.
Poskrbeli so tudi za starše, ki pridejo v soboto popoldne po svoje otroke. »Ker imamo 40 otrok, pride na zadnji dan po 80 ali celo 90 staršev. Tudi za njih smo pripravili dva ločena prostora, za nas in otroke pa poseben koridor, po katerem pridejo na igrišče in z njega ter potem pri drugem vhodu ven. Opazili smo, da starši še kako cenijo tudi ta trud, ki ga vlagamo,« še doda Peter Vilfan.
Praviloma se tabora udeležijo fantje in punce, stari od šest do 14 let. Pri Vilfanu vzamejo tudi kakega starejšega. V letošnji izmeni je bil s šestimi leti najmlajši sin
Denisa Avdića. V preteklosti, ko je Peter še komentiral tekme lige NBA in oddajo NBA Action, so bile kasete s temi tekmami prava uspešnica. »Danes ima vsak svoj telefon, tablico, otroci so na tekočem z vsem,« se nove realnosti zaveda Vilfan, ki pravi, da imajo z otroki in starši jasen dogovor, da zvečer telefone pospravijo v posebno škatlo, vrnejo pa jim jih spet zjutraj. Z jasnim razlogom: da si dobro odpočijejo in naberejo novih moči. Za nov dan, za nov koš, na nov čof v morje.
