Razočarani Ožbolt zvest obubožanemu Zagrebu

Potem ko je dobro desetletje igral za Union Olimpijo in ji stal ob strani v dobrih in slabih časih, je prvič zapustil domovino in se preselil v Zagreb k istoimenskemu klubu in aktualnemu državnemu prvaku Hrvaške, ki pa je v podobnih težavah kot zeleno-beli.

V letošnji sezoni so vaš klub, v katerem nekaj ni v redu, že zapustili Diante Garett, Gary McGhee, Papa Dia, T. J. Ford in Sean May, zapušča ga tudi Josh Heytvelt in – kar je najbolj žalostno – celo legenda in ikona kluba Krunoslav Simon. Je naslednji Sašo Ožbolt?

Ne. Jaz ostajam.

Ampak v Zagrebu se zaradi vseh teh dogodkov verjetno ne vidite v naslednji sezoni?

Ne vem. Zakaj pa ne bi ostal? Mesto mi je všeč in vse je odprto.

Pred dnevi je kapetan Union Olimpije Goran Jagodnik dejal, da on nikoli ni za stavke, da je velikokrat v karieri potegnil kratko tudi pri izplačilih, ob tem pa omenil tudi vaš trenutni status, ko menda do novega leta niste dobili niti ene plače.

Dobil sem dve plači, a o tem nerad govorim. Vsi upamo, da se bodo stvari v klubu vendarle popravile in da bo mogoče celo prišel kakšen nov igralec in da ne bodo samo odhajali, a to ni vprašanje zame. Dejstvo je, da se nam je zgodil osip igralcev in da so morali nekatere izpustiti, da so se rešili dolgov do njih.

Kako bi ocenili dozdajšnji potek sezone, ki je sicer še ni konec, a se že vidi, da ni uspešna ne za vas osebno ne za vaš klub. Ta je po porazu v finalu pokala na poti, da izgubi tudi mesto v Evroligi.

Vsekakor ne morem biti zadovoljen, saj pred sezono tega nisem pričakoval. To, da tako rekoč ne igram, je trenerjeva odločitev in proti temu ne morem nič. Z rezultati ekipe ravno tako ne morem biti zadovoljen – glede na njeno sestavo pred sezono. V klubu imamo veliko problemov, kar je videti tudi po tem, kako igralci odhajajo. Veliko je bilo poškodb, in ko pod vse to potegneš črto, je položaj, v katerem smo, kar realen.

V bistvu ste šli z dežja pod kap in položaj za vas niti ni nov, saj ste vse to že doživljali v Olimpiji.

(Smeh) Res je, a v Ljubljani sem vsaj igral. Prvič sem v tujini in nisem dobil priložnosti. Jasno je, da ne morem biti zadovoljen. Vedno sem bil navajen začenjati v prvi peterki in igrati po 30 minut na srečanje, zdaj pa to. Podredil sem se kolektivu in pač čakam na svojo priložnost. Če bi vedel, da bo tako, zanesljivo ne bi prišel. Ko sem prišel, z njimi nisem igral nobene pripravljalne tekme in Bura (trener Ivica Burić, op. a.) nas je v bistvu vodil le dve.

Očitno je, da vam trener Vlada Androić ne verjame, a kljub temu je opazno, da ste bili vsi že pred prihodom novega trenerja slabo telesno pripravljeni. Glede na vtis z začetka sezone ste po rezultatih pravzaprav še dobri, saj ste bili do zadnje tekme Evrolige v igri za napredovanje.

Imamo precej starejših igralcev in zato tej ekipi zanesljivo bolj ugaja igranje na daljše napade. Kljub temu pa včasih v napadu preveč divjamo in posledica so številne izgubljene žoge, teh je včasih tudi po dvajset, in to nas najbolj kaznuje.

In kako v tem stanju, ko igralci bežijo stran, napovedujete razplet do konca sezone? Pred dnevi smo prebrali, da vaš najboljši soigralec Kasun Mario celo upa na nemogoče in teoretično uvrstitev na F4 Jadranske lige v Tel Avivu.

To realno seveda ni nemogoče, za cilj imamo čim višjo uvrstitev, saj ni vseeno, ali bomo na koncu deveti ali peti.

V točkovanju za Evroligo je Cedevita daleč spredaj zaradi zmage v pokalu in uspeha v ligi ABA ter bi ji teoretično za mesto v Evroligi zadostovalo že 3. mesto v DP.

V bistvu smo za Evroligo že skoraj v izgubljenem položaju in nam je bolj realen cilj Ulebov pokal, a seveda je jasno, da se ne bomo kar vdali ne v Jadranski ligi in še manj v hrvaškem DP. Na finalu pokala v naši dvorani se je videlo, da se nam neigranje centra Maya v zadnjem trenutku zelo pozna, takoj pa je bilo jasno tudi, da je na drugi strani izjemno razpoložen Matjaž Smodiš. Na terenu je pokazal, da za njim ni po naključju tako uspešna kariera, odigral je res fenomenalno, tako kot on zna, ko je motiviran. Bil je najzaslužnejši za njihovo zmago. Mi smo že nekaj časa brez nekaterih igralcev, brez poškodovanega Vedrana Morovića, nazadnje pa je tik pred finalom pokala odšel še May. To je bil za nas šok, saj smo računali nanj, nato smo vseeno vodili za 12 točk, a je bila Cedevita zasluženo boljša.

Še glede reprezentance na EP 2013 v Sloveniji, za katero vi kljub poškodbi na pripravah pred leti, ko ste bili na Rogli, niste bili nikoli sporni.

Seveda, in zato sem lani tudi igral na EP. To ni sporno, a bojim se, da ne bom konkurenčen za EP, ki bo v Sloveniji. Kljub vsemu prihaja nov val mlajših igralcev in verjamem, da si bodo takrat to čast in priložnost zaslužili drugi.

A če vas selektor Božidar Maljković kot izkušenega igralca vendarle pokliče, tega poziva ne boste odbili? Tega tokrat prvič ne pričakujemo od nikogar.

Točno tako. Če bo treba in če bom lahko, bom zraven.