Sagadin in Lorbek sta mu nesla pogodbo v Chicago

Med tistimi, ki v teh dneh pozorno spremljajo evropsko prvenstvo v Zagrebu, je tudi 45-letni Marijan Kraljević. Bil je slovenski reprezentant, zbral je 73 nastopov in dosegel 219 točk, nosil je tudi kapetanski trak, leta 2008 in 2009 pa je kot športni direktor sestavil reprezentanco, ki je segla do 4. mesta na evropskem prvenstvu na Poljskem. Ni skrivnost, da je bil Kraljević tisti, ki je vodstvu Košarkarske zveze Slovenije predlagal, da za selektorja vzame Jureta Zdovca, ki se je v teh letih razvil v spoštovanja vrednega trenerja. Ni pa veliko manjkalo, da Kraljevića v tem košarkarskem kontekstu ne bi bilo, morda bi o njem pisali kot plavalcu, namiznoteniškem igralcu. Mario se je rodil leta 1970 v Nemčiji v mestu Pholzheim, kamor so starši, mati kot glavna medicinska sestra, oče pa specialistični varilec, odšla s trebuhom za kruhom. Ker je tako zrasel, je opustil namizni tenis in plavanje, že v Nemčiji je naredil prve skromne, a omembe vredne košarkarske korake. »Prihajal sem v puberteto, oče pa je rekel, da Nemca ne želi v hiši, zato smo se vrnili v Split,« Kraljević pojasni, zakaj so se leta 1982 vrnili v Split, kjer se je Mario pri tedanji Jugoplastiki povsem zapisal košarki. Hotel je biti vojaški pilot, a je bil prevelik, zato so ga hladnokrvno zavrnili. »To me je precej razočaralo,« prizna, potem pa pove, da je začel obiskovati gradbeno šolo, uspešno pa je končal šolanje za natakarja.

Od Splita do 
Ljubljane via Zagreb

Na Gripah, kjer je Split igral domače tekme, je bila konkurenca močna – Dino Rađa, Zoran Savić, Goran Sobin so prednjačili pod obročem. Za Žana Tabaka in Kraljevića ni bilo mesta v ekipi, čeprav sta bila člana jugoslovanske kadetske reprezentance, ki je postala evropski prvak. »Ko sva se priključila članom, naju je tedanji trener Splita Božidar Maljković umaknil na stran. Tabak je odšel na posojo v Šibenik, sam pa sem naredil takrat prepovedan prestop v Cibono,« nadaljuje Kraljević, ki izpisnice ni dobil. Po letu dni agonije v Ciboni ga je rešila Olimpija. Žal že pokojni direktor Ivo Zorčič in tedanji podpredsednik kluba Zoran Janković sta prišla po Kraljevića v Zagreb, medtem pa je Olimpija plačala odškodnino Splitu. Čeprav je z Olimpijo leta 1994 osvojil evropski pokal pokalnih zmagovalcev, je zapustil klub in odšel v Krško. »To je bila moja najboljša odločitev v karieri. Naredil sem tri korake nazaj, a povsem zavestno. Hotel sem le igrati in najti sebe, uspelo mi je,« meni Mario, ki je takrat drugoligaško Krško pripeljal v prvo ligo, igral pa je po 40 minut, polnil koš in zbiral skoke. Sezono zatem (1995/96) je s Krškim igral celo finale državnega prvenstva, ekipa z Arielom McDonaldom in Ivom Nakićem je bila izvrsten tekmec Olimpiji, ki je na koncu le slavila. Po dveh sezonah v Krškem se je preizkusil v ZDA, zanj sta se ogrela Dallas in Indiana, vmes je imel v žepu pogodbo z Olimpijo, kjer so zapisali, da je prost brez odškodnine, če ga želi klub iz lige NBA. Zaradi tega člena so se v Ljubljani tepli po glavi, ob koncu poletne lige pa sta kar v Chicago priletela tedanji trener Zmago Sagadin in direktor Rado Lorbek. Člen o odškodnini so umaknili, Mario se je vrnil v Slovenijo in zaigral za zmaje, s katerimi je leta 1997 prišel do tretjega mesta v evroligi. »Zmagu Sagadinu bom vedno hvaležen za ponujeno priložnost,« Kraljević oceni dve eri v Olimpiji. Na svoji športni poti je bil tudi član Turk Telekoma, Slaska, Reggio Emilie, St. Petersburga, Panelliniosa, Slovakofarma, Lokomotive in Slovana, kjer je oktobra 2004 zaradi težav s kolenom predčasno sklenil športno pot.

Sina je dal Hrvatom

Danes precej časa nameni skrbi za sinovo kariero, ki bo prihodnje tri sezone član Šibenika. »V Sloveniji žal ni sredine, za katero bi trdil, da omogoča sinov razvoj. Pa saj ni problem le moj sin, precej mladih je odšlo v tujino. Imamo majhno bazo, počnejo pa se stvari, ki nas lahko stanejo obstoj te panoge! Ne bom rekel, da bo košarka umrla, vendar bo ob takem delu in odnosu padla na raven avstrijske lige,« pojasni Kraljević, zakaj je sina Luka prepustil Hrvatom. Ni edini, ki je to letos storil. Tako je ravnal tudi nekdanji košarkar Olimpije Lojze Šiško, čigar sin Žan Mark se je preselil v Cibono. »Napačni ljudje so ob nepravem času na napačnem kraju. Tam ne bi smeli biti. Ukvarjajo pa se s tem, o čemer nimajo pojma. Dejansko ne verjamem v Olimpijo, v zadnjih letih niso naredili nič. Nekomu mora to stanje ustrezati. Ne gre mi v glavo, da tako vztrajajo že toliko let, naredijo pa nič. Vsa čast Krki in Tajfunu, ki sta to izkoristila. Saj ne pravim, da mora biti Olimpija ves čas prvak, a si take blamaže ne sme več dovoliti. Včasih je bila brand,« benti Kraljević čez Olimpijo, kjer je njegov sin začel športno pot, nadaljeval pa v Heliosu. »Luka je pokazal, da zna igrati košarko in da se lahko razvije v dobrega igralca. Nisem bolestno obremenjen oče, a v kariero posegam toliko, ker nekaj po vseh teh letih le vem o košarki,« nadaljuje Mario, ki svari tudi Domžalčane, da bodo zapravili mlado nadarjeno generacijo. »Premalo imamo fantov, da bi tako ravnali z njimi. Velika škoda se dela, ker se ne razvijajo.« Zato je sprejel vabilo Šibenika, kjer bo imel njegov Luka zagotovljeno minutažo na parketu. »Hitro sem se domenil z ljudmi, bili so korektni. Ne pa v Sloveniji, kjer bi bil fant ob podpisu pogodbe suženj,« Kraljević ne najde dobre besede za domačo sceno, v prvi vrsti pa spet Olimpijo, ki mu je poslala ponudbo za sina. Upa in želi si, da bo Olimpija pod novim trenerjem Gašperjem Potočnikom le začela bruhati ogenj, a ni ravno pretiran optimist.

Za Maljkovića 
se je našel denar

Kraljević je bil po koncu kariere vključen le v en košarkarski projekt. Leta 2008 ga je poklical tedanji generalni sekretar KZS Iztok Rems. »Zdovca sem priporočil, sestavili smo trenerski štab in ekipo, dosegli pa smo do zdaj največji uspeh – bili smo četrti v Evropi,« je Mario še danes ponosen. Zakaj ni nadaljeval dela, še sam ne ve. »Ponovil bom že večkrat povedano: delati smo morali zastonj. Predlagal sem zvezi, da že takrat podpiše dolgoročno pogodbo z Zdovcem, a je ni. Je pa pošteno plačala Božidarja Maljkovića, ki kot selektor Slovenije ni delal zastonj,« opozori še na eno nerodno košarkarsko prigodo iz preteklosti. Danes si Kraljevićeva in Zdovčeva filozofija klubske košarke nista blizu. »Stavim na mlade. Treba je narediti dva koraka nazaj, če ni dovolj denarja. Ne smeš si dovoliti, da greš vsako leto v minus, svojih igralcev ne razviješ, mladih Slovencev pa nimaš,« pojasni Kraljević, kako bi se moralo delati v Sloveniji. »Bili smo na dobri poti, da izoblikujemo pravi kult reprezentance. Danes ga zaradi osebnih interesov in intrig ni,« opozarja Mario.

Ni povsem prepričan, da bodo Luka Dončić, Jurij Macura in Luka Kraljević resnično zaigrali za Slovenijo. »Imajo možnost, da se odločijo drugače, kot bi nekdo od njih pričakoval. Treba je vedeti, da živijo v tujini, bolj malo imajo zveze s Slovenijo. »Precej truda in energije bo treba vložiti, da se zadeva obrne v normalno smer, da se spet zapišemo produkciji. Tudi KZS ni vsemogočna, v tako kratkem času novi generalni sekretar Rašo Nesterović ni mogel menjati filozofije, ki je vladala 20 let,« ima nekaj upov za boljši jutri krovne organizacije. Pri tem bi bil lahko v veliko pomoč Zmago Sagadin, ki je pred meseci uradno sklenil svojo trenersko pot. »Sem ga zadnjič srečal in pobaral, ali ga je kdo iz Olimpije vprašal za kakšen nasvet ali kaj podobnega. Dejal je, da se ni javil nihče. Škoda, Sagadin bi imel kaj povedati,« sklene Mario, ki je po koncu kariere šel med gradbince. Kljubuje krizi in se bori.