POKOJ

Samo čakali so, da me odrežejo

Smučar Aleš Gorza gre v pokoj, najbrž tudi zato, ker ni držal jezika za zobmi.

V Kranjski Gori je prvič okusil slast nastopanja v svetovnem pokalu.

Drago Perko

1. 4. 2012 | 20:40

31. 8. 2025 | 22:39

3:07

A+A-

ČRNA NA KOROŠKEM – »Družina je srečna in zadovoljna. Ves čas me ni bilo doma, zdaj pa bomo spet skupaj,« je tudi v predčasnem in zanj (ne)pričakovanem slovesu od belih strmin našel nekaj dobrega smučarski reprezentant Aleš Gorza. Kaj bo delal po koncu kariere, še ne ve.

Stotinke od kolajne

Aleš Gorza (rojen leta 1980) je debitiral na tekmah svetovnega pokala 21. 12. 2001 v Kranjski Gori. Nastopil je na dveh olimpijskih igrah (2006 in 2010), navdušil je v olimpijski Kanadi, kjer je zasedel 10. mesto v veleslalomu, 11. pa je v bil v super G. Petkrat je bil udeleženec svetovnih prvenstev, najvišje se je zavihtel leta 2003 v švicarskem St. Moritzu, ko je v veleslalomu končal na 4. mestu in le 35 stotink zaostal za takrat bronastim Američanom Erikom Schlopyjem. V svetovnem pokalu je zbral 139 nastopov, dvakrat je bil tretji v superveleslalomu.

Zanima ga treniranje v domačem klubu

Priznava, da ga zanima trenersko delo. Rad bi se vključil v domači klub v Črni na Koroškem. »Morda že v novi sezoni.« Da bi mirno živel do konca svojih dni, toliko s smučarijo seveda ni zaslužil. »Kje pa, treba bo začeti na novo in zaživeti drugačno življenje.« Zanj gotovo vsaj nekaj časa ne bo prostora v kadrih smučarske zveze, ki ji je bil, to prizna, zavoljo dolgega jezika trn v peti. »Samo čakali so, da me odrežejo,« s prstom pokaže na zvezo in trenerje, ki so mu zagrenili seniorske dneve v reprezentanci z državnim grbom.

Če bi držal jezik, bi še tekmoval

Ne skriva: vsaj še eno leto je hotel vztrajati in se boriti s količki, snegom in stotinkami. »Pred leti so nekaterim pogledali skozi prste, čeprav so se 'šlepali' na moje izide. Pri meni pa popusta ni bilo.« Da so se ga rešili, so mu postavili pogoj, da se prebije do 45. mesta s točkami FIS. »To bi mi lahko uspelo šele drugo leto januarja. Takrat bi bilo sezone v veleslalomu že konec,« opisuje način, kako so se ga legalno in elegantno znebili. Ob tem opozarja, tudi v dobro prihodnjih rodov, da se glas tekmovalk in tekmovalcev vsekakor premalo sliši. »Pogrešal sem prave ljudi, ki bi znali delati z nami. Vse preveč se je verjelo Burkhardu Schafferju, ekipi tehničnih disciplin pa se je namenjalo premalo denarja in pozornosti.

Prizna, da se s Schafferjem nista ujela, saj ni znal – Aleš namreč – držati jezika za zobmi. »Povedal sem mu, kar mu gre.« Ni mu jasno, kako je mogoče, da se Schafferja bojijo tudi na zvezi. Pravi tudi, da že tri leta v moški konkurenci ni pravega rezultata. »Nekaj bi bilo treba spremeniti,« namigne Gorza, ki je prepričan, da je lažje menjati trenerja kot pa smučarje. Pri Schafferju so na zvezi vztrajali, Gorza pa je raje šel svojo pot.

Spremljajte Slovenske novice kot prednostni vir na Googlu