Tina Šutej kljubuje zakonom fizike in zakonom narave

Tina Šutej že od sedmega leta, odkar se ukvarja z atletiko, kljubuje zakonom fizike, v zadnjih letih pa tudi zakonom narave. Človek mora biti zares predan športu, če v 15 letih profesionalne kariere ne osvoji kolajne, a ne obupa. Vztrajnost se je Ljubljančanki obrestovala. Od svojega 32. leta je osvojila že osem odličij na velikih tekmovanjih, prvega in zadnjega v Torunju, kjer je bila v nedeljo druga na dvoranskem evropskem prvenstvu. Kje so meje članice AD Kladivar in varovanke Milana Kranjca? Bo poskusila še na petih olimpijskih igrah leta 2028 v Los Angelesu?

Pred Torunjem 2021 niste imeli kolajne. Zdaj jih je tukaj na ogled kar osem. Ste si kdaj mislili, da jih bo toliko? Kje jih hranite in katera vam je najbolj pri srcu?

»Ko sem začela skakati, sem si jih želela še več. A ko sem bila stara 32 let, sem se že spraševala, ali bo sploh kakšna. Moja kariera se je res zelo lepo zapeljala. Že vso člansko kariero se uvrščam na največja tekmovanja, a v 20 letih mi ni uspelo narediti preskoka med najboljše. Vedno sem obtičala nekje na sredini, potem pa sem se leta 2016 preselila v Celje, začela sodelovati z Milanom, v prvih dveh letih je bilo nekaj prilagajanja na novo okolje in sistem treninga, potem pa se je po petih letih sodelovanje končno poplačalo. Kolajne so na varnem, po koncu kariere bodo našle lepo skupno mesto. Vse so mi posebne, zagotovo pa ima bron z lanskega SP v Tokiu največjo težo.«

Športnikom, ki zablestijo po 25. letu, žargonsko v športu rečemo pozen cvet (ang. late bloomer), kako bi potem rekli vam?

»Moja kariera gre po malce drugačni poti kot pri drugih. Ni jih veliko, ki so šele pri 32 letih osvojili prvo kolajno, pa jih imeli pet let kasneje osem. Očitno sem se morala skozi kariero naučiti veliko stvari. Pomembno je, da imam pravo okolje, da imam podporo kluba, trenerja, družine, atletske zveze, olimpijskega komiteja, skratka vseh, ki mi stojijo ob strani. Tu je tudi slovenska vojska, ki me je zaposlila pred 11 leti in mi omogočila socialno varnost, da sem sploh lahko nadaljevala s športom. Vsi ti delčki mozaika so se nekako sestavili, ob tem sem tudi jaz dozorela, malce pozno, ampak sem.«

Je morda v nekem čudnem smislu lahko boljše, da ste na Poljskem osvojili srebro in ne zlata. Zmaga bi vam morda podzavestno vzela nekaj motivacije, da bi končno dokončali zbirko odličij.

»Ne vem. Bi bilo kar fino osvojiti zlato medaljo. Ne obremenjujem se s tem, ker je še nisem. V sebi ne čutim nobenega razočaranja. Zdaj bolj razmišljam o tem, kaj narediti, da bo enkrat zlata.«

Kje so vaše meje? Vem, da nočete veliko govoriti o Los Angelesu, ampak bila bi neverjetna zgodba, če bi nekaj mesecev pred 40. rojstnim dnem postali olimpijska prvakinja, mar ne?

»To bi bila zgodba za hollywoodski film. Realno o Los Angelesu ne razmišljam, malo predaleč je. Imam 37 let in regeneracija ni takšna, kot sem jo imela v svojih 20. letih. Če bom zdrava, bomo videli, do kam bom šla. Trenutno razmišljam o tem, da se spočijem po dvoranski sezoni. Rada bi, da se umiri bolečina, ki jo imam v tetivi, kar se tudi bo. Kronično vnetje imam že 10 let, lani sem imela srečo, ker je bolečina mirovala, pred dvema tednoma pa se je zbudila. Bila sem malo šokirana, ker sem že pozabila, kako boli, ko moraš na polno sprintati v zaletu. Sem pa bolečino spravila nekam na stran v možganih in zmogla odlične skoke.«