Tino je prišlo lani v Maribor gledat 40 tisoč ljudi

Vreme jo je letos štajerskim organizatorjem Zlate lisice, tradicionalne ženske tekme svetovnega pokala v veleslalomu in slalomu, ušpičilo dvakrat. Ko je že vse kazalo, da zaradi zelenega Pohorja in malo manj zelene, sicer moške strmine v Podkorenu, že večkrat rezervnem prizorišču Lisice, tekme ne bo niti v Mariboru niti v Kranjski Gori, je v zadnjih desetih dneh zapadlo toliko snega in so se temperature tako spustile, da bi bila lahko tekma celo pod Pohorjem. Toda odločil je znameniti snežni sveder Filipa Gartnerja, inšpektorja Mednarodne smučarske zveze FIS, ki je zadnji hip pokazal, da je snega na progi v Podkorenu dovolj in da ni mrtev, kot se reče v smučarskem jeziku. Gartner, nekdanji trener, je poklical svojega nekdanjega varovanca, tudi dvakratnega svetovnega prvaka v super-G, Atleja Skaardala, šefa ženskega dela svetovnega pokala, ta pa je dokončno dal zeleno luč za tekmo, ki bo danes in jutri.

Izkupiček prireditve bo zanesljivo tak, da bo pokril stroške organizacije, na čelu katere sta sekretar Zlate lisice Srečko Vilar in vodja tekmovanja Gorazd Bedrač, žal pa bo šel v mošnjo bank, ki so zdaj lastnice smučišč in športnega centra na Pohorju, ta je šel namreč k vragu. Kakšno usodo bodo bankirji namenili bodočim Zlatim lisicam, še ni znano, kdo bo poslej njen lastnik, tudi ne, vsekakor je mariborska, pri tem mislim smučarski klub Branik, in tudi slovenska alpska smučarija po krivdi lakomnosti in kapitalske požrešnosti nekaterih Štajercev izpod Pohorja v smrtni nevarnosti, česar se boji tudi slovenski smučarski guru Tone Vogrinc, sicer enkrat celo zmagovalec tekme na Pohorju, ko se je ta še imenovala Mariborski slalom in ni bila ženska.

Lani si je prišlo Korošico Tino Maze in kolegice v Maribor ogledat vsaj 40.000 ljudi, ti so kakopak pod Pohorjem tudi pili in jedli, torej zapravljali. Gledalcev v Kranjski Gori letos zanesljivo ne bo toliko, seveda bo temu ustrezno tudi izkupiček od vstopnic krepko manjši, pa tudi pilo in jedlo se bo iz več razlogov bistveno manj. Predvsem pa ne bodo zaslužili nič prav tako od recesije izčrpani mariborski hotelirji in gostinci, pač pa kranjskogorski.

Gartner, najboljši slovenski trener alpskega smučanja vseh časov, je pri Lisici zraven vseskozi, torej petdeset let. Gorenjec je prišel v Maribor 1964., ko se je ta začela, in bil najprej honorarni trener v Braniku. Filip, ki se je na Štajersko preselil za vedno, je bil rojen leta 1939 v Češnjici pri Železnikih, kjer je bil drugi otrok od desetih. Prav on je kot pripravljavec prog sredi pekrskih vinogradov 1970. prvič uporabil dušično gnojilo nitromonkal, s katerim so zaradi odjuge in dežja, ki bi sicer odnesla tekmo, zaščitili progo; s snežnim cementom, kot so poimenovali preparacijo snega, so jo rešili. Filip in druščina so nitromonkal dobili iz tovarne dušika v Rušah, od koder je bila doma nekoč večina Senčarjevih lisjakov, tudi znani Andrej Rečnik. Zanimivo, da je podobno preparacijo snega, vendar s salmiakom, že leta 1937 na svojih skakalnicah v Planici uporabil genialni inženir Stanko Bloudek.

Leta 1976 se je Gartner na prireditvi prvič pojavil kot postavljavec proge, že tedaj pa je veljal za enega najboljših trenerjev na svetu, zlasti v tehničnih disciplinah, in je pozneje z različnimi reprezentancami in tekmovalci osvojil osem medalj na olimpijskih igrah, 28 na svetovnih prvenstvih, štiri velike kristalne globuse za svetovni pokal in 12 malih. Mimogrede: odličen trener je bil tudi njegov mlajši brat Aleš Gartner, ki pa mu je pred dvajsetimi leti, staremu komaj enainštirideset let, ko je bil trener norveške moške reprezentance, odpovedalo srce.

Toda nesporni oče Zlate lisice je Dušan Senčar, okroglih deset let je pod rušo, ugleden mariborski odvetnik, smučarski vizionar in trener, predsednik Branika, Korošec z vplivnimi zvezami in funkcijami v Fisu. Senčar pa je bil tudi vzoren amaterski delavec, Lisici, Braniku in slovenski smučariji je dajal sebe in svoj denar, nikdar pa v nasprotju z nekaterimi danes ni nič vzel. Možu iz Prevalj, ki je pravo študiral v Beogradu in bil tudi ena od žrtev montiranih procesov v obdobju informbiroja, nekaj let je bil na zloglasnem Golem otoku, je uspelo prepričati velmože pri Fisu, da je mogoče na Dravskem polju, na komaj nekaj sto metrih nadmorske višine, organizirati vrhunsko tekmo v alpskem smučanju. Norim Štajercem so se smejali tudi Gorenjci, a vendarle sta že na prvo tekmo na Pohorje prišli z olimpijskimi odličji okiteni francoski sestri Goitschel, Christine in Marielle. Slednja je postala prva dvojna zmagovalka Lisice, organizatorji so takrat izpeljali dva slaloma.

Šele na 16. Zlati lisici, leta 1979, je tudi našim tekmovalkam Anji Zavadlav, Metki Jerman in Bojani Dornig, ki jih je kot trener vodil Tomo Levovnik, prvič uspel veliki met: osvojile so točke svetovnega pokala. Tomo, sicer Korošec, doma iz Slovenj Gradca, že desetletja z ženo, sinovi in vnuki živi v Ljubljani, prave Ljubljančanke pa so vse tri omenjene dame, zdaj malce starejše deklice, za katerimi pa se še vedno ozre moško oko.