Tudi med šolskimi odmori metal na koš

Jaka Klobučar. Košarkar. Ko se je zleknil v usnjeni naslanjač Maxijeve slaščičarne in sva začela pogovor, sem ob sebi zaznal zelo umirjeno bitje, sicer srčno, da biti bolj ne bi moglo, a vseeno bolj tiho kot ne. Bolj preudarno kot gostobesedno. Bolj skromno kot pa, recimo temu, nastopaško. Spraševal sem ga to in ono, misel se je v misel prelivala, včasih tudi zlivala, beseda je sicer dajala besedo, vseskozi, a vseeno je Jaka z neko evidentno zrelostjo resnično zrelega človeka pariral mojim vprašanjem s pretehtanimi odgovori, v katerih pa ni bilo nikakršnega prostora za samohvalo, še manj za kakršno koli pretiravanje in še najmanj za puhlosti in plitkosti. Vse, kar je povedal, vse je imelo trdno in preverljivo, maltene oprijemljivo podstat, ki je njegovi pripovedi dajala tako verodostojnost kot tudi žlahtnost.

»Novo mesto je moje mesto. Je bilo, je in tudi bo. V njem sem rojen, prav tako kot deset let starejša sestra Katja in sedem let starejši brat Rok, tam je teklo moje zgodnje življenje, vse do sedemnajstega leta. Odkar pomnim, je bil šport zame način življenja, pa naj bo govor o doma 'skup zbitih' hokejkah, nogometu ali pa košarkarskem igrišču, ki je bilo poleg Osnovne šole Šmihel. Vseskozi sem s seboj nosil manjšo žogo, pravzaprav žogico, in čisto vsak, ampak res čisto vsak trenutek sem izkoristil, da sem jo na koš in v koš metal. Tudi med odmori smo se s sošolci zapodili na igrišče in – košarka. V četrtem razredu je bilo, ko sem nekje našel razpis Košarkarskega kluba Krka za treniranje. Pa sem šel in sem se prijavil. In se je začelo. Nič, kar je povezano s košarko, mi nikoli ni bilo težko. Treniral sem vedno rad, tudi dokazovati sem se moral v začetnih trenutkih moje poti, saj sem bil bolj drobčkan in ne prav velik, okoli 1,70 m sem v višino meril, in s trdim delom, s strašansko zavzetim treniranjem sem bil pri takratnem našem trenerju Slavku Kovačiču zelo dobro zapisan, saj mi nikoli ni bilo treba dvakrat reči, kaj in kako naj naredim, sem vedno raje sam naredil, in to takoj in praviloma še več, kot so od mene zahtevali oziroma pričakovali. Svoj prvi malce resnejši turnir sem odigral v Ljubljani, v BTC je bilo, na pomanjšane koše smo igrali in bilo je super,« se spominja.

Brat ga je vozil na treninge

»S šolo nikoli nisem imel ne vem kakšnih problemov in vpis v športno gimnazijo v Novem mestu je bila čisto logična odločitev. Starši so me vseskozi zelo podpirali, sestra tudi, seveda, ampak neskončna hvaležnost gre bratu, ki me je vozil na treninge. Saj so me drugi pravkar omenjeni tudi, ampak brat je bil preprosto – zakon. Leon Stipaničev je bil trener, ki mi je res veliko pomagal in mi še več tudi dal, na začetku, ko se igralca izoblikuje v košarkarja in so tisti trenutki po navadi usodno pomembni. Skozi vse selekcije sem šel in v tretjem letniku gimnazije sem tudi že za člansko ekipo nastopal, moja prva članska tekma je bila v Zrečah, proti neki ruski ekipi smo igrali. Nikoli, ampak res nikoli v življenju pa ne bom pozabil tekme proti Slovanu, doma smo igrali in Slovan je prišel z najmočnejšo postavo, katere sestavni kadrovski del je bil tudi Goran Dragić, pa se je zgodil čudež, ko smo se pripravljali na tekmo, pravzaprav ko smo se že prenehali ogrevati in je trener Pedja odredil, da bom jaz začel v prvi peterki. Mulec, pa v prvi peterki?!? No, pa to še ni bilo vse. Dal mi je tudi napotke, naj, če bom imel po izdelani kombinaciji prostor, kar vržem na koš, ne glede na razdaljo. Šel sem, sodniška piščalka, ki je pomenila začetek tekme, se je zaslišala, prvi napad smo mi imeli žogo, odigrali smo prej omenjeno kombinacijo, izpod koša sem priletel na pozicijo beka in ostal sam, pa sem se odrinil in sem vrgel in – zadel trojko! Moj bog! Prvi met, v prvih minutah tekme, pa kar trojka. Pa je prišel naš drugi napad in smo spet odigrali že utečeno in dodobra natrenirano kombinacijo, in kot bi se film znova odvrtel. Spet sem priletel na isto pozicijo, pa sem se spet sam znašel in sem spet ubogal trenerjeva navodila, pa sem se odrinil in vrgel in – zadel drugo trojko. No, potem me je pa trener zamenjal, je rekel, da bo to za ognjeni krst za zdaj dovolj. Sem mislil, da sanjam. Na klopi potem nisem sedel, ampak sem imel zadnjo plat, skupaj s preostalimi udi, v nebesih. Tega ne bom nikoli pozabil!« podoživi najusodnejše trenutke svojega otroštva čisto mirno, čeprav se ob pripovedovanju oziroma opisovanju tekme s Slovanom vendarle malce razživi. A se v trenutku spet udobno zlekne v usnjeni naslanjač in – greva dalje.

»Potem sem pa v zelo kratkem času zrasel za dobrih 20 centimetrov in ob koncu tretjega letnika sem že s Slovanom podpisal prvo profi pogodbo, no, starši so jo podpisali, jaz sem bil le predmet te pogodbe, in sem odšel v Ljubljano. Prve dni, ko še nisem imel svojega prostora pod soncem in sva se znašla s soigralcem, prav tako novincem Antejem Devičem v nekem stanovanju, sem se v postelji spraševal, kam sem prišel
 in kako bom to zmogel. Potem je pa vse kar nekako steklo. V klubu so poskrbeli za prehrano, tudi svojo garsonjero sem dobil in sem treniral še bolj zavzeto, vmes sem se pa v Novo mesto vozil, kajti dokončati sem moral gimnazijo. Je bilo kar naporno, tudi vozniški izpit sem naredil v Novem mestu in igral sem tudi po tri tekme na teden, za mladince pa še za člane. Peklenski tempo, ki pa me je le jeklenil. Odhod v Ljubljano je pomenil tudi določen pospešek, kar zadeva odraščanje. Za vse sem bil tako rekoč sam, prevzeti sem moral odgovornost zase, za svojo športno pot pa tudi za šolo, za vse skupaj, skratka, in to me je zelo hitro izoblikovalo v zrelo osebo in osebnost, ki ni imela drugega časa kot le za šolo in šport. K Olimpiji sem prestopil že naslednje leto, sledila je tudi stanovanjska selitev pa še avto so mi dali, tako da sem čutil še več odgovornosti in sem tudi temu primerno vlagal vse moči v kakovost igre, kar se mi je dodobra obrestovalo. Prve točke v evroligi sem dal Juventusu, v Španiji, kamor sem odpotoval na prigovarjanje takratnega trenerja Aleksandra Đikiča, ki je resnično verjel vame, on me je tudi k Olimpiji zvabil, in to zlomljenemu prstu na roki navkljub. Je bil zlomljen, res je bil, a so me tako dobro pozdravili, da sem potem v Španiji odigral skoraj celo tekmo. V reprezentančne vrste sem tudi dobil povabilo, Aleš Pipan me je poznal že od prej in meni je bilo in mi je še vedno predvsem velika čast igrati za slovensko reprezentanco. Posebna izkušnja je bila sezona, ki sem jo preživel v Beogradu, ko sem bil član Partizana. To je povsem drugo okolje, drugačni ljudje, mentaliteta je prav posebna, in ko so ti ljudje videli, kako sem se dobesedno metal za vsako, na videz še tako izgubljeno žogo, so me za svojega vzeli – evforično strastnih trenutkov ni nikoli zmanjkalo,« obuja spomine.

Ljubezen na prvi pogled

»Pa vseeno nisem igral toliko, kot sem si želel, zato sem se že naslednjo sezono odpravil na jug Italije, v nižji tekmovalni rang, v srčni želji po večji minutaži, katere sem bil potem tudi deležen. Majhno obmorsko mestece je bilo to, vse je bilo v belem, in čeprav razmere niso bile ravno rožnate, sem veliko igral in s tem izpolnjeval samega sebe. Ženo sem spoznal skoraj po naključju, po mojem je šlo za obojestransko ljubezen na prvi pogled, ki se je potem krepila z nešteto telefonskimi klici in drugimi komunikacijskimi dialogi, vse dokler nisva postala drug drugemu nepogrešljiva in sva zaživela skupaj. Rezultat najinih prizadevanj, moje malenkosti in moje Daše, je najin sinek Jaša, ki nama osmišljuje sedanjost in lepša pogled v prihodnost. Daša mi je resnično ogromno pomagala in me vseskozi podpirala. Ob njej se je moja samozavest okrepila do neslutenega, saj jo je prav ona znala in zmogla posredno krepiti na način, ki se ga sam mogoče niti zavedal nisem, sem ji pa za vse neskončno hvaležen. Kuhati sicer znam, a je Daša velemojstrica in chef vseh chefov, ko je govor o kuhariji. Likam pa rad, ne boš verjel. Hja, skoraj nikoli ni tega počel nihče drug, če sem hotel imeti zlikano, sem si pač moral lepo sam zlikati, pa mi je peglezen postal zelo domač. In če bi me sredi noči zbudil in me vprašal, kaj najraje jem, bi bil moj odgovor jasen – špinačo pa pire krompir. Ne vem, morda ima celo Popaj svoje prste vmes!« sklene pripoved, še vedno mirno zleknjen v tisti udobni usnjeni Maxijev naslanjač.

Jaka, naj ti bodo zvezde naklonjene v dneh, ki prihajajo. Naj ti dajo zdravja in preudarnosti, da boš lahko blestel na prihajajočih tekmah slovenske reprezentance. Rojstni dan pa praznuj v miru in družinski spokojnosti, z dvema, ki sta ti več kot vse drugo. Vem, da sta ti. Vse, resnično vse naj, naj, naj, najboljše, dragi Jaka.