Visokorasli Žiga Šeško ima pokal, dekleta pa ne

Na sam teniški vrh meri Žiga Šeško in sejna soba v 20. nadstropju Kristalne palače v ljubljanskem BTC je bila primerna za sprejem zmagovalca mladinskega turnirja na OP Avstralije. Tam sta mu čestitali prejšnji slovenski zmagovalki turnirja za grand slam. Mima Jaušovec je bila najboljša mladinka na Roland-Garrosu leta 1973 in v Wimbledonu leta 1974, Katarina Srebotnik pa leta 1998 v Wimbledonu. Pri 17 letih Hrastničan uživa v soju žarometov, tam bo tudi konec tedna na Davisovem pokalu v Velenju.

Kje ste hranili tale pokal, ki ste ga prinesli s seboj?

»Bil je v nahrbtniku, zavit v folijo, ves čas sem ga imel na očeh, da ne bi dobil nog. Sicer to ni tisti, ki so mi ga dali na igrišču. Tisti je precej večji in težji in na njem so vgravirana imena vseh zmagovalcev tam nekje od leta 1920, zdaj je tudi moje. Komaj sem ga še držal v rokah po pol ure fotografiranja. Ta pa je majhen, a zame neprecenljiv.«

Kako ste ohranili mirno glavo med turnirjem, ste spremljali objave na družbenih omrežjih?

»Nisem. Nisem želel imeti motenj in hotel sem ohraniti zbranost in sproščenost. S seboj sem sicer imel telefon, da sem se lahko slišal z očetom in trenerji. Instagrama in drugih aplikacij nisem odpiral ves teden. Videl sem, da sem dobil veliko sporočil in čestitk. Vsakemu posebej bom odpisal, vendar bo trajalo.«

Ste na stadionu Rod Laver srečevali zvezdnike? Kdo vam je čestital?

»Sem, marsikoga, največkrat v jedilnici. Carlosa Alcaraza in Jannika Sinnerja sem videl skoraj vsak dan. Novaka Đokovića nisem srečal. Mi je pa po finalu čestitala njegova ekipa. Na daljavo so mi čestitali igralci in prijatelji, prek instagrama tudi Kaja Juvan in Veronika Erjavec, pa tudi predsednica Nataša Pirc Musar, kar je bilo nekaj posebnega.«

Kako zahteven bo prehod v člansko konkurenco?

»To je najtežja stvar v tenisu, konkurenca je huda, ogromno igralcev želi uspeti. Čaka me še zelo veliko učenja in trdega dela.«

Vemo, da nad vašim razvojem bedi oče Dejan, toda v Avstraliji ga ni bilo.

»Oče tokrat ni mogel zraven, ker je imel službene obveznosti, sta pa bila mama (Saša; op. p.) in Erik (mlajši brat).«

Imate agencijo, ki skrbi za vašo kariero?

»Moj agent je že več kot dve leti Italijan Ugo Collombini. Na meni je, da treniram, igram in ostanem na trdnih tleh, za ostalo skrbi on. Še vedno imam veliko prostora za napredek, cilj pa je osvojiti pravi grand slam.«

Menda ste tudi iz vraževerja med turnirjem v Melbournu imeli precej enoličen jedilnik ...

»Res je, za zajtrk sem vedno jedel kosmiče, pomarančni sok, jajca, kos bananinega kruha in majhen rogljiček. Za kosilo so bile vedno testenine s pestom, piščancem, špinačo in bučkami. Deset dni ista hrana, tako da sem se že malo naveličal, vendar je delovalo in nisem ničesar spreminjal.«

Obiskujete tretji letnik gimnazije v Litiji. Kako združujete šport in šolo?

»Šolo usklajujem, kolikor se da. Profesorji mi gredo zelo na roke, zahvaljujem se tudi sošolcem, ki mi pošiljajo zapiske in gradivo.«

Medijske obveznosti so nočna mora za marsikaterega mladega športnika, pri vas se zdi, da ste rojeni za nastopanje. Je to v vas ali so vas priučili?

»Oče in mama sta me že od nekdaj pripravljala na to, vedel sem, da to sodi zraven. Z zmagami se samo stopnjuje. Uživam v intervjujih, rad govorim in nimam nobene treme.«

Ste že ugotovili, v kakšnem daljnem sorodstvu ste z Benjaminom Šeškom iz bližnjih Radeč?

»Nisem še bil v Hrastniku, ko bom prišel domov, bo počasi treba razčistiti s tem.«

Za dekle verjetno ni časa, ali pač?

»Punce trenutno nimam. Samski sem.«