Z Bloudkove velikanke tudi dekleta!

Čarobnost Planice, njena magična privlačnost, se najbolj izkaže, ko se pomlad prismuka izza obronkov Ponc in objame Cipernik. Ljudi okoli velikanke in naprej proti Tamarju je veliko, zadnje vikende pa se jih po nekaj desetin podaja na nove skakalne naprave z najbolj prepoznavnim planiškim rekvizitom – lopato. Delovne akcije, kot so to bile v navadi že pol stoletja in še nazaj, tako potekajo v Planici tudi danes. Predniki so v hrib lazili s svojim korakom, da so pripravili napravo za pogumne fante, ki so s smučmi lovili daljave in slavo, danes pa se lahko z moderno sedežnico popeljejo do delovnega mesta. Celo legendarni vlakec po imenu Hugo je preteklost, čeprav je nemara po betonskih konstrukcijah v tleh upati, da se bo nekoč spet cijazil navkreber.

Letošnji konec sezone po več letih ne bo na velikanki bratov Gorišek, temveč na novi, prenovljeni in nadvse moderni Bloudkovi velikanki, ki se je pred več kot desetletjem zaradi trhlih lesenih temeljev pobočja zrušila sama vase. Skakalnica, ki je zrasla na njenem kraju, je trdno betonska, označuje se s šifro K-125, poleg nje je še malce manjša šanca K-90. Za konec sezone, ki se ekspresno bliža, ne bosta v uporabi obe, temveč le večja, a bo na njej dvojni program. Enakopravno bodo prek naleta proti odskočni mizi drveli in se nato odgnali v globino tako fantje kot dekleta. Enakopravnost po planiško, lahko samo potresemo dlan temu, ki je dal pobudo, da se finale opravi za vse naenkrat. Morda, če bo pogum pri teh, ki odločajo, in ne teh, ki skačejo na smučeh, saj o tem ni dvomiti, bodo kaj kmalu tudi po velikanki nedaleč stran enakopravno lovili svetovni rekord tako letalke kot letalci.

»Prijetno sva presenečena nad pripravo planiške skakalnice, ki pričakuje zaključek sezone,« sta v en glas povedala Tomaž Koblar s Planine pod Golico in Emir Dizdarević z Jesenic. Oba sta bila od decembra lani v sestavi dvaindvajsetih planičarjev, ki so na olimpijskih igrah v Sočiju poleg desetih domačih pripravljavcev naprav, dolgih osemnajst dni skrbeli, da sta bili skakalnici na Rdeči poljani pripravljeni, kot se spodobi za tekmovanja pod olimpijskimi krogi. »Od sredine decembra nisem bil v Planici in moram priznati, da mi je kar malo manjkala družba, ki vsako leto poskrbi za spektakel. Pogrešam delo na velikanki, a je tudi Bloudkova skakalnica nekaj posebnega, in kot vidim, že dodelana, kot pravimo mi, v nulo. Drugače je tu, kot je bilo v Rusiji. Tam je bilo treba domačim delavcem na skakalnici vse pokazati in razložiti, planičar pa sam ve, kaj in kako mora narediti,« povzame Koblar, sin najstarejšega planičarja, vsega spoštovanja vrednega Franca Koblarja, letnik 1939, ki je bil tokrat prost del in nalog na skakalnici. »Velikanka je le velikanka, to je poseben izziv tudi za nas, ki smo vpeti v pripravo naprave, a sem mnenja, da ob koncu svetovnega pokala ne bo pod Poncami nič manj obiskovalcev kot v preteklosti, ko so bili za vrhunec na sporedu poleti na letalnici bratov Gorišek,« pravi Dizdarević in sklene: »Planica je za nas Slovence največji športni praznik in tako bo tudi v prihodnosti.« Mimogrede: svoje k prazniku, ki se bliža pod Poncami, bomo dodali tudi v naši časopisni hiši, saj bomo to soboto izdali posebno prilogo o Planici, kjer bomo poskušali zajeti vse podrobnosti te za Slovence res magične doline.

»Snega je preveč, vendar pričakujemo višje temperature in zato bomo imeli določeno količino v rezervi. Trenutno pa lahko mirno zatrdim, da so na Bloudkovi velikanki potrebni le še kozmetični popravki in tekma svetovnega nivoja bi bila lahko že čez dan ali dva,« je prepričan Iztok Pergarec, vodja skakalnice, in dodaja: »Priprava K-125 je drugačna kot letalnice, naleteli smo tudi na nekaj novosti oziroma neznank, predvsem pa uporabljamo več tehnike kot na letalnici. Potrebnih bo manj ljudi za pripravo in izvedbo tekmovanja, toda vsi planičarji bomo delali kot celota, nobenemu se ne bomo zahvalili za sodelovanje, le manj dela bodo imeli nekateri, predvsem tisti, ki so bili na olimpijskih igrah v Sočiju, ter starejši člani naše druščine.«