Življenje bodibilderja Žana Černiča je naporno, a nikoli dolgočasno (FOTO)

Malo je mladih, ki bi se lahko pohvalili s tako pestro življenjsko potjo kot 22-letni Metličan Žan Černič. Fant, ki je bil sprva nogometaš in harmonikar, danes pa je uspešen bodibilder in frizer, je dokaz, da se s predanostjo in voljo lahko zgradi skoraj vse – tudi telo svetovnega prvaka.

»Nekaj časa sem treniral boks tako kot moj oče, ki je bil del generacije Metličanov, ki so imeli v devetdesetih najmočnejše pesti v slovenskem ringu, vendar sem hitro ugotovil, da to ni zame,« se zasmeji.

Zmagovalna poza

Z nogometom se je začel ukvarjati v osnovni šoli. Sprva ne zato, ker bi ga veselil, ampak ker so igrali vsi njegovi sošolci. Poleg športa ga je dolga leta spremljala tudi glasba. Skoraj deset let je resno igral diatonično harmoniko, nastopal in tekmoval, dokler se ni odločil, da bo svoj čas in energijo posvetil športu.

»Začel sem v domačem klubu NK Kolpa, nato pa sem v osmem razredu prestopil v NK Krka, kjer sem naredil prvi večji korak naprej. Bil sem celo kapetan novomeškega kluba, kar mi kot Belokranjcu veliko pomeni,« pove z vidnim ponosom. Nogometna pot ga je nato peljala v NK Krško, kjer bi moral pri komaj 16 letih debitirati v članski ekipi Prve slovenske lige. »Bil sem le dva meseca premlad, a je bilo že uradno, da bom postal najmlajši igralec v zgodovini lige. Žal mi je to preprečila starostna meja,« se danes nasmehne, čeprav priznava, da ga je takrat precej zabolelo.

Oče je bil vztrajen

Talent so opazili tudi drugje – priložnost je dobil pri avstrijskem LASK Linzu in italijanskem prvoligašu FC Empoli. Pozneje je nosil še dres ND Gorica in NK Triglav. Po končani srednji frizerski šoli je nogomet postavil na stranski tir. »Odločil sem se, da začnem delati v družinskem frizerskem salonu, ki ga zdaj vodiva skupaj z mamo. Hkrati sem še pol leta igral za mladinsko ekipo Krškega (U19), s katero smo sezono zaključili na drugem mestu.«

Kot kapetan NK Krško

Po koncu nogometne poti Žan ni mogel mirovati. »Iskreno povedano, o bodbildingu nisem vedel ničesar. V fitnes sem hodil zgolj zato, da sem ostal aktiven. Sem športnik po duši – potrebujem gibanje.« Nato je prišel dan, ko mu je oče predlagal, naj se preizkusi na tekmovanju v bodibildingu. »Najprej sem ga samo gledal. Rekel sem si: jaz pa že ne bom tisti, ki se maže z oljem in pozira na odru,« se zasmeji. »Ampak oče je bil vztrajen – in ko sem si enkrat zadal cilj, sem se odločil, da grem v to s 110-odstotno predanostjo. Rekel sem si, pa dajmo, zakaj pa ne!« se je Žanova zgodba hitro obrnila v pravo športno pravljico.

Na svojem prvem velikem tekmovanju, šele sedem mesecev po končani nogometni karieri, je presenetil vse, tudi samega sebe, in osvojil naslov svetovnega prvaka IBFF v kategoriji Junior Men's Bodybuilding. Leto kasneje pa je postal svetovni podprvak.

»Tega res nisem pričakoval. Tekma me je popeljala v čisto nov svet, spoznal sem veliko ljudi, dobil povabila v televizijske in radijske oddaje, bil nominiran za osebnost leta na televiziji v Novem mestu … vse to me je motiviralo, da grem še naprej.« Med največjimi uspehi v zadnjem času poudarja zmago na tekmovanju Mr. Universe IBFF v kategoriji Junior Bodybuilding in zmago na Jagodina Open v Srbiji, največjem tekmovanju v bodibildingu na Balkanu, v kategoriji Junior Men Classic Physique. »Iskreno povedano nisem pričakoval zmage. Dobesedno je bil to zame šok ob razglasitvi. Sploh pa po tem, ko sem izvedel skupni rezultat sodniške ekipe. Največja zahvala gre zagotovo trenerju Simonu Planjšku, ki je verjel vame od prvega dne, ko sem bil najbolj na tleh, in zato je tudi on 'kriv', da sem stal na odru. Ne smem pa pozabiti na vse naše tekmovalce in ekipo ter jim čestitati in se jim zahvaliti za ta vikend, ko so bili skupaj z mano in mi dajali motivacijo in pomagali v backstageu,« jim je še kako hvaležen.

Vse dni v tednu

Žan ima danes svojega pokrovitelja, ki mu pomaga pri nakupu dragih prehranskih dopolnil in pripravkov. »Bodibilding je res drag šport – za 22-letnika je to velik finančni zalogaj. Brez pomoči bi bilo težko,« priznava. Žanov dan se začne zelo zgodaj – budilka zvoni ob pol petih ali petih. Zjutraj gre na kardio trening, potem v službo v salon, popoldne pa sledi trening z utežmi. »Treniram sedem dni na teden, včasih celo dvakrat na dan,« pove. Treninge in prehrano mu natančno predpisuje trener, s katerim sta v vsakodnevnem stiku.

Nekoč je bil fantiček s harmoniko.

»Vse delam po planu – od obrokov do počitka. Ni prostora za improvizacijo. A če nekaj res hočeš, gre. Včasih je težko, ampak se splača,« je vztrajen. Veliko ljudi ga vpraša, kako zdrži. Po pravici jim pove, da niti sam ne ve. Pridejo dnevi, ko bi najraje odnehal, ko je utrujen, da bi se najraje zjokal. A potem si vedno reče: »Žan, nikomur se ne smiliš in nikogar ne zanima, kako se počutiš. Lahko se smiliš sam sebi ali pa greš do konca in dokažeš, da si močnejši in vztrajnejši.« Za bodibilderje v Sloveniji ni zaslužka, še doda: »To ni šport, s katerim bi obogatel. To delam zase, iz čiste ljubezni do športa in discipline. To je moj način življenja.«

Lani je prejel občinsko priznanje v Metliki.

Ob koncu pogovora se Žan dotakne tistega, kar mu največ pomeni – družine. »Neizmerno sem hvaležen staršem, obema babicama in dedkoma. Brez njihove pomoči in podpore vse to ne bi bilo mogoče. Stojijo mi ob strani v vsakem trenutku, zato jim gre res iskrena hvala iz srca,« pove ganjen. Danes Žan stopa po poti, o kateri sanja marsikateri mladi športnik. Vse, kar ima, je zgradil sam – z zgodnjimi jutri, trdim delom in vero, da se trud vedno poplača. Morda ga bomo nekoč gledali tudi med najboljšimi na svetu, toda že zdaj je Metlika dobila svojega juniorja Mr. Universe – fanta, ki verjame, da se vse začne s tem, da vstaneš ob petih in nikoli ne obupaš.